Filmu besede ne pridejo do živega

(Preberi do konca, šele nato sodi!) Kaj lepšega, kot ponovno spregovoriti o ljubezni. Na nekoliko drugačen način. Morda malce provokativen! Kaj lepšega, kot to storiti s filmom, ki ga je Izrael letos poslal v boj za zlate kipce (oskarje), a je nezasluženo ostal zunaj ovekovečene peterice glavnih. Govora je o minimalističnem, a preudarnem prvencu gospe Rame Burshtein – izdelku Fill the Void (letnica 2012). Že od prvega koraka se čuti, da je film ustvarila in domislila ženska roka. Nikoli ne bom filme delil na ženske in moške. To bi bilo nespametno in nesmiselno. A očitno postaja, da so senzibilnosti, ki napajajo prve in druge, povsem različne. S tem nočem reči, da moški ne razume ženske duše in ne more snemati kosov celuloida, ki bi se ukvarjali z ženskimi vprašanji (morda jim lahko rečemo kar vprašanji vesoljnega stvarjenja, rojstva – univerzalnimi vprašanji). Daleč od tega. Hočem le poudariti, da so svetovi enih in drugih včasih tako različni, da se subtilni premiki kažejo v nasprotjih in ne v enakosti med spoloma. Takrat me beseda hitro napoti na romantiko. Izumirajočo svetinjo, ki so ji v današnjem času dnevi šteti. Šteti so ji že zelo dolgo, a dandanes je to še kako očitno. Očitno v času, ko tradicionalne družbe, v našem primeru ortodoksne, verske judovske skupnosti (s tem tudi družine, ki so njen sestavni del), še vedno prisegajo na dogovorjene poroke. Dolgo sem bil nasprotnik te zapuščine naših dedov in babic, preteklega odnosa, ki se je naslanjal na spoštovanje prastarih tradicij – in ne na podobo srčnega izbranca. Odrekanju – in ne pisalu, ki piše s srcem. Počasni, polžji ljubezni, kjer si se svojega življenjskega sopotnika naučil ljubiti. NAUČIL. Nisi deloval po minljivi strasti, ki vedno znova izgori v svojem hlepenju po nebesnih užitkih. Ne. Naučil si se hoditi z roko v roki z nekom, ki ga sprva sploh nisi dobro poznal, kaj šele iz vsega srca ljubil. To ni srčna ljubezen, temveč ljubezen, ki mi postaja vse bolj po godu – razumska ljubezen. Vem. Rekla boš, da sem nor. Rekla boš, da sem konzervativen. A v nečem se lahko strinjava. Narediva kompromis. Ljubezen med dvema človekoma nikoli ni enaka. Niti izmerljiva. A dejstvo ostaja, da nekdo ljubi bolj, drugi manj. Nekdo je bolj iskren, drugi manj. Naj ti poskušam razložiti svojo misel. Nekaj takega (torej razumska ljubezen, ki je v nenehnem boju s srcem in instinktom) res ne more obstajati v današnjem času (morda nikoli ni, ker je bila vedno v domeni srca, kar je vodilo do neslutenih razsežnosti), ki hiti kot brzovlak, na vogalu ulice pa se zbira nešteto deklet in fantov, ki te lahko očara. Začara tvoje srce in te pahne v višave. Res je. Izbire je dandanes še preveč. Morda zato, ker so srca v vojni. Ljubezenski vojni. Vojni, ki ljudi sili v razmišljanje, da lahko v vsakem trenutku in na vsakem koncu sveta najdejo nekaj boljšega. Bolj razburljivega. Novo avanturo, ki jih bo že stotič preplavila z metulji v trebuhu, drgetom, ki ni odraz strahu, temveč vzburjenja, slepomišenjem o novem čustvenem rojstvu. A v tem svetu ni stabilnosti. Ni zagotovila. Ponujajo predvsem dvom. Tla pod nogami se sicer tresejo, kot ob najhujšem potresu, a dolgoletnega zaupanja ni od nikoder. Možnosti o enakosti med moškim in žensko. Možnosti o enakosti njunih čustvenih doživetij (ne bom spet rekel oguljene fraze, da se nasprotja privlačijo, ker to docela ne drži). Možnosti o iskrenosti njune ljubezni. Pomembno je namreč predvsem to, ali zaljubljenost preraste v odkrito ljubezen. Če se to ne zgodi, si vnovič pomahaš v slovo. Neštetotič. Zatorej uporabljam izraz „razumska ljubezen“. Kot simbol nečesa trajnega – vsaj navidezno in v teoriji. Nisem preizkusil, a mislim, da bi moral. Nekaj, kar bo tvojemu življenju dalo smisel, stabilnost in oprijemljivost (iščoč predvsem podobnosti in ne razlike) - in ne bo stalo na trhlih nogah predvidljive igre mačke z mišjo. Igre, ki vojne med dvema srcema ne bo spremenila v kamen. Srce kot kamen. Ljubezen kot kamen. Ljubezni je namreč več vrst. Vse so si drugačne. In tu ponovno pridemo na začetek – do dogovorjene poroke.

Film Fill the Void namreč ne hodi po spolzkih tleh. Tudi, ko vidimo moškega, ki je odločen – pa čeprav strt -, ter žensko, ki je v nenehnem boju sama s seboj. Razdvojena. Tudi samopomilovanje je lahko vrlina, če je tvoje srce odprto. Razgaljeno pred očmi nasprotnega spola. To ni znak šibkosti, temveč občutljivosti. To ni znak strahopetca, temveč nekoga, ki je šel čez drn in strn, v življenju izgubil vse, sedaj pa žaluje. Tu je prav, da povem nekaj tudi o sami zgodbi – za lažje razumevanje napisanega. Pozno v tekstu, a nič ne de. Družini namreč umre najstarejša hči, ki je noseča. Otrok preživi. Mož, ki ga družina dojema kot lastnega sina, živi v bolečini. Neznosni bolečini. Tako kot vsa družina. Kar me spomni na najnovejšo ugotovitev psihiatrične službe. Žalovanje je po novem duševna motnja. A kaj ti ostane, če se ne zjokaš. Če ne žaluješ na svoj način. Če ne preženeš strahov in duhov preteklosti. Jah, ostane ti poroka z najmlajšo, še ne polnoletno hčerjo, ki pa je v dvomih. Tu pridemo v zaokroženo celoto mojega zapisa. Do dogovorjene poroke in razumske ljubezni. Do „žrtvovanja“ samega sebe in „žrtvovanja“ lastnega srca. Pridemo do dekleta, ki s poroko z nekom, ki ga sprva ne ljubi, miri duhove umrlih, lajša bolečino živih, sama pa obstane pred durmi večne dileme o možni sreči. Dileme o prihodnosti. Dileme, ki se sprašuje o tem, če je potrebo zatajiti samega sebe, zanikati lastna čustva, da zadovoljiš potrebe drugih. A hkrati pozabiš nase. Na svoje želje. Na svoje srce. Na svoja čustva. Morda se v tem trenutku vse zapisano bojuje s seboj. Postaja del prepričanja, ki vodi moje besede v različne smeri. V nesoglasja. V nesmisel zapisanega. Zanikajo vse, kar sem napisal in hotel povedati. Morda. Morda tudi ne. Prav zato je konec dvoumen. Konec, ki se uči ljubiti. Konec, ki napoveduje – čeprav v solzah in strahu -, da bo ljubezen med moškim in žensko naposled zacvetela kot spomladanska roža. Drugo ni pomembno. Vem le to, da ostajam na strani razumske odločitve. Razumske ljubezni. Morda predvsem zaradi tega, ker vem, kam me je v življenju pripeljalo srce. V temno brezno pogube, temine in neskončnih viharjev, ki so moje mirno morje spremenili v valovito krajino brez konca in kraja. Previharili smo viharje, sedaj lahko razmišljamo drugače. A to ni zgodba o meni, temveč razmislek o stvareh, ki so del nas vseh. O težkih odločitvah, zmotah, dvomih, korenitih spremembah, ljubezni, ki zraste iz odrekanja in prijateljstva, razumevanju med generacijami, ki iščejo skupno točko pogovora. Včasih se pač praznina, ki nastane v človeku, polni na različne načine. Mojstrovina, ki dokazuje, da je izraelski film eden najrazburljivejših v trenutnem svetovnem merilu.

Izraelski dokumentarec The Flat (letnica 2011, režija Arnon Goldfinger) se zdi na prvi pogled razburljiv in nepredvidljiv. Ukvarja se z zgodovinskim spominom, sencami preteklosti in okostnjaki, ki padajo iz omare in poskušajo prestrašiti nepoučene (zaslepljene) prihodnje generacije. Drugo, celo tretjo generacijo, ki ugotovi, da o lastni preteklosti oziroma družinski preteklosti (izriše se celo nejasno družinsko drevo) ne ve pravzaprav nič. Vse je bilo zamolčano, nikoli izgovorjeno. Tisti, ki so preživeli drugo svetovno vojno in holokavst, si o strahotah niso upali ali bili zmožni spregovoriti, njihovim potomcem pa še na misel ni prišlo, da bi jih o videnem in slišanem, sedaj skrbno skritem v spominu, karkoli spraševali. A tu nastane problem, ki film preprosto omrtviči, da ne rečem ugonobi njegovo razkrivanje misterija ali uganke, ki vse do konca ostane skrita v tančici skrivnosti. Celo „najboljši“ detektiv, v našem primeru vnuk preminule Judinje in režiser filma, se sprehaja od enega ključa do drugega, a nikoli ne sprevidi resnice, zakopane pod pepelom indicev in ugibanj. To je poglavitni problem dokumentarca, ki bržkone ne vodi nikamor. Le v preizpraševanje vesti lastne družine in zgodovinskih dejstev, ki bodo in so ostale zakopane v grobovih tistih, ki so prišli pred njimi. Hkrati se sprašujem, če je klovnovski nastop (naracija, smešno popačen voiceover), ki se zgodovine, tako boleče za izraelski narod, loteva s preobilico humorja sploh potreben. Že res, da se je tudi na svoj račun včasih potrebno pošaliti (tega Židom bržkone primanjkuje), a ne morem si kaj, da se ne bi zamislil nad uporabljenimi metodami samega avtorja. Ali njegove družine, ki raje živi v sedanjosti, preteklost, svojo lastno identiteto, iz katere je zrasla in se rodila, pa pušča v nemar. Živi v pozabi, bi bil lahko najboljši rek, ki določa to judovsko familijo. Sploh drugo generacijo, ki še vedno govori tudi nemško, a o zgodbi svojih staršev, kaj šele daljnih sorodnikov, preprosto noče nič slišati. Najlaže je celotno zapuščino zmetati v smeti ali prodati stanovanje najboljšemu ponudniku. Vsaj zdi se tako. Potomci namreč ne vedo niti tega, da sta oče in mati oziroma dedek in babica, če vzamemo v obzir samega režiserja, tudi po vojni prijateljevala z bivšimi nacisti. Pomembnimi nacističnimi uradniki, ki so segali v same višave odločanja o iztrebljanju Židov. To je premisa dokumentarca, tako zanimiva in dopadljiva v samem začetku, ki pa v končni fazi ne ponudi nobenega oprijemljivega rezultata ali odgovora. Kot da se režiser preveč ukvarja s preživelimi člani nacističnih družin, ne zaveda pa se dejstva, da odgovor pravzaprav tiči v njegovi družini. To poskuša poudariti šele na samem koncu, a tudi strokovnjaki, kaj šele njegova mumificirana mati, mu ne ponudijo tehtnega odgovora v razmislek. Le ugibanje, ki posledično zamaje celoten film v njegovih temeljih. Priznati moram, da se sicer loti občutljive, če ne celo tabuizirane tematike (odnos med nacisti in Židi, ki seže nad samo idejo holokavsta), a to ni dovolj, saj ga bolj zanima nemoč in samozanikanje nacističnih potomcev, ki se, na primer, v sceni „zasliševanja“ spremeni v zgodbo o mučenikih in novodobnih rabljih, kot pa vzroki, ki določajo nacionalnost, identiteto, poreklo in izgubo lastne domovine (v našem primeru Nemčije), ki so jo morali Židje, po dolgih letih bivanja v njej, zapustiti.   

If your pictures aren’t good enough, you’re not close enough

Več kot primerno se mi zdi, da si ponovno izberem tematski blog, ki se odmika od avtorskega filma ali nacionalne pripadnosti – dveh rdečih niti, ki se največkrat pojavljata na teh straneh. Tokrat sem si za osrednjo točko zanimanja izbral fotografijo. Fotografa. Dva dokumentarca, ki se dotikata prekaljenih fotografskih mačkov, močno povezanih z vojno, revščino in temnimi stranmi človeške duše. Film War Photographer (letnica 2001, režija Christian Frei) je bi sprva sicer mišljen za švicarsko televizijo, a kmalu postal tako razvpit, da je bil celo nominiran za oskarja. Zasluženo, saj prikazuje delo enega najbolj cenjenih svetovnih vojnih fotografov, ki ga poznamo po imenu James Nachtwey. Morda samo ime po sebi ne odmeva tako odločno, kot marsikatera fotografija, ki jo je v svoji dolgoletni in bogati karieri ujel v objektiv. Za mnoge celo največji vojni fotograf vseh časov. A hkrati ostaja uganka. Samotar, ki nima pravega doma, saj je njegov dom svet. Poročen s službo, saj ni imel stabilnega in stalnega družinskega življenja, kaj šele romantične zveze, ki bi obstala. Samosvoj. Svojeglav. Nekdo, ki se s fotografijo najbolj približa vzbujanju humanosti. Kaj ga premakne? Kaj ga navdihuje? Vsekakor spoznanje, da bi nekoč dobro premagalo zlo. Da je fotografija pot do sprave in miru. Odločitev za življenje fotografa se mu je porodila že v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko je tlela vojna v Vietnamu. Razburilo ga je dejstvo, da so slike z bojišč govorile povsem drugo resnico, kot besede politikov, ki poskušali svet prepričati v svoje potvarjanje stvarnosti. Fotografije so že s prikazom dogajanja obsodile vojno. Ne le omenjeno – tudi druge širom sveta. James Nachtwey skozi svoje fotografije vidi zgodovino, nenehno spreminjajočo in žarečo v svoji bolečini ter prelivanju krvi. A ne z akademskega, recimo mu intelektualnega vidika, temveč preko slikanja vsakodnevnega življenja. Vojnih žarišč. Vedno ga je zanimala avantura, nevarnost, v katero se je podajal, čiste emocije ljudi, ki jih je videl na svoji poti. Kot da se je znašel v gledališču. A ne v občinstvu, temveč na odru, kjer se je scenarij oziroma drama (bolje rečeno tragedija) pisala na novo iz minute v minuto. Da bi iskreno prikazal čustva ljudi, je moral najprej odkriti in spoznati samega sebe. Svoja čustvena stanja. Ne čudi, da so njegove fotografije šokantne, pretresljive, saj ujamejo ljudi v njihovi žalosti in trpljenju. Boju za obstanek in preživetje. Zakaj je uspešen, slike pa nepozabne? Morda zato, ker ga ljudje, ki jih fotografira, sprejmejo za svojega, spustijo v svoj intimni svet. Žalujočim materam ali borcem za svobodo se približa le na nekaj centimetrov. Dobrodošel, da posname njihovo bolečino. Njihov boj. S tem jim ponudi glas v svetu. Prebuja vest drugih, ki živijo na tisoče kilometrov daleč. Žrtve nepotrebnega nasilja s tem tudi same naslavljajo in opozarjajo svet na grozote ter strahote. Kričijo, a vprašanje je, kdo jih sliši. Kdo jih vidi, ko se v reviji pojavijo skupaj z reklamo za drag avtomobil, ki izžareva na sosednji strani. Tako kot človek, ki fotografije opazuje, mora tudi fotograf odpreti svoje srce ljudem. Pridobiti njihovo zaupanje, spoštovanje. Tudi sam se namreč vseskozi sprašuje, kako lahko človek sočloveku stori toliko gorja. Kaj sproža tok nasilja, strahu. Zanimivo, da je James Nachtwey zelo mil, molčeč človek. Nežen, blago govoreč, hkrati tudi trd, trmoglav. Povsem drugačen od dogodkov, ki jih ujame njegovo fotoaparat. Ker slika pekel na zemlji (vojne, revščino itd.), deluje zaprt, introvertiran. Kot da je zgradil obrambni zid, ki ga varuje pred pretečo nevarnostjo in žalostjo. Deluje pač po preteklem znanju, instinktu, oceni okoliščin. Najboljši je v ekstremnih razmerah – tudi takrat, ko okoli njega umirajo njegovi stanovski kolegi. Večkrat je bil ranjen, prebolel nevarne bolezni, a je še kar tu. Fotografira in beleži zgodovinski spomin. V svoji glavi ima bržkone knjižnico trpljenja - vtisnjeno v spomin. A fotografije so le delček tega, kar je videl, čutil, slišal, vonjal, okušal. Predvsem smrt, ki ga je prisila v zavedanje o lastni umrljivosti in pogrešljivosti. Ne čudi, če ga svet občasno dojema kot vampirja z objektivom. Nekoga, ki je uspel in veliko zaslužil s trpljenjem drugih. Če bi se to v resnici zgodilo, bi že dolgo tega prodal dušo hudiču. Naj bo razumljivo, da preprosto noče, da se fotografija dojema kot umetniško delo oziroma objekt, temveč predvsem kot oblika komunikacije s svetom. Nekaj, kar se samo po sebi ponuja drugemu v razmislek.

Še večji od našega prvega gosta, največji med največjimi, pa je britanski fotograf Don McCullin. Če iščem stavek, ki najbolje opiše njegove fotografije in fotožurnalizem, bi bil to „humanitarni opazovalec življenja“. Humanist, ki s kamero v roki prikaže vse napačne odločitve politike skozi dekade, oblastniški pohlep, gonjo proti malemu, obubožanemu človeku, vojne strahote v najsilovitejši luči, vonj po krvi, ki „demokratični“ zahodni svet sili v nedoločljive ter barbarske razsežnosti. Sploh v očeh občutljivega in razumnega človeka. Ne čudi, da skozi sijajen dokumentarec McCullin (letnica 2012, režija David Morris in Jacqui Morris) vseskozi – ob opisu svoje življenjske zgodbe in prelomnih dogodkov, ki jim je bil priča – ponavlja le eno besedo. ČLOVEČNOST. Kaj je to? Mar to dandanes sploh še obstaja? Mar je obstajalo konec 50-ih, ko je začel svojo kariero? Večno vprašanje, ki ga še dodatno razburkajo njegove fotografije, ki so odraz odkritega, občutljivega človeka. Ali bolje – vesti s kamero v roki. Marsikomu je bil trn v peti. Sploh tistim, ki nas hočejo vedno prepričati v svojo laž, ki jo izgovarjajo z gorečim, skorajda blaznim izrazom na svojem obrazu. Dokumentiral je pač stvari, ki jih ne bi smel. Fotografije, ki so polne skritih pomenov, navzkrižnega ognja subtilnih križanj človeških strahot in humanosti. Don McCullin se je na svojih odpravah v srce teme vedno srečeval s pomembno moralno dilemo – fotografirati ali ustaviti morijo ter ogroziti lastno življenje. Še danes ima nočne more ob tem, kar je videl in slišal. A le podnevi, ko je razum v polni pripravljenosti, oči pa odprte. Že temnica, kjer je razvijal svoje slike, je bila pot v pekel. Pot v globino teme. Temnica kot hiša strahov. Zakleta. Fotografija je pač resnična le v primeru, če je resničen tudi tisti, ki jo „ukrade“. Odkrit človek. Odkrit do sebe in stvari, ki jih vidi. Ne preseneča, da je bil mnogokrat na robu smrti, tudi ranjen ali obstreljen v jarku med trupli, kamor se je skril pred nasprotnim ognjem. Naziv vojni fotograf, ki se ga je oprijel, je vedno sovražil, navdajal ga je z nemirom, neodobravanjem. Kot da bi bil plačanec. A vse to je zrušil s svojo občutljivo naravo in empatijo. Zabeležil vse pomembne dogodke 60-ih, 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja – hladno vojno, gradnjo Berlinskega zidu, državljansko vojno na Cipru, v Kongu, v Libanonu, boje na Severnem Irskem, v Kambodži, ne nazadnje vietnamsko vojno, ki mu je prinesla slavo. Nikoli ni bil le opazovalec, tudi pomagal je tistim, ki jih je videl na svoji poti. Po najboljših močeh, da je lahko razbremenil lastno vest. Največja odgovornost fotografa je dejstvo, da ostane na strani človeštva – in ne zatiralca ali okupatorja. Vedno se je spraševal, če je na pravi poti. Kako daleč lahko gre. Ali lahko posname, na primer, fotografijo umora, morije ali javne usmrtitve. A kljub temu je bila pot fotografa njegova življenjska pot, dosmrtna sreča in ljubezen. Naj pri tem tudi ostane, ko obnavlja svoj arhiv za prihodnje generacije in fotografira le še krajino.

V spomin

image

Novice o smrtnih žrtvah, preranih v življenju, pritekajo kot po tekočem traku. Sploh v svetu filma. Velika izguba za sodobni ruski film se je pripetila na sobotni večer. V svojem stanovanju v St. Petersburgu je preminil sloviti ruski režiser, enfant terrible melanholične ruske duše, Aleksei Balabanov. Star je bil le 54 let. Popularen in zloglasen. Za zaljubljenca v njegove provokativne filme, ki so rusko družbo prisilili v razmislek, saj ji je nastavljal zrcalo, polno nasilja, je pričujoča novica bržkone odjeknila kot bomba. Šok. Tudi zame. Zgrudil se je – kot vkopan na mestu. Odpovedalo mu je srce. Že dolgo naj bi bolehal za rakom. Vse kar nam sedaj ostane, so brezčasni filmi, kjer je mešal vojne tematike, meddržavne konflikte, črne komedije, brutalne prikaze iz lastnih korenin izruvanega ruskega slehernika, ki posega po ekstremnih dejanjih, drame, ki so bile mnogokrat na meji senzacionalizma in patriotizma, ter kritike in komentarje političnih in zgodovinskih spominov. Na všečen in surov način je združeval preteklost s sedanjostjo. Nič mu ni bilo sveto. Vse je med svojimi režijskimi čekani obgrizel in izpljunil gledalcu v pretresen obraz. Naj v spomin prikličem nekaj naslovov – double-bill Brat (mešanica akcije in neizprosne kriminalke), Morphine (zgodba o odvisnosti od droge in propadu človeške duše), kontroverzni Cargo 200, ki rusko družbo slika tako neprizanesljivo, da mu večina njegovih stanovskih kolegov ne seže niti do kolen. Naj mu bo ta zapis v spomin. Počivaj v miru.

Manj časa ko ima človek pred seboj, več ga išče za seboj

Po knjigi Joyce Carol Oates je bil že leta 1996 posnet celovečerni film. Nisem ga videl, a že igralski kader na čelu z Angelino Jolie in preprosta, cenena hollywoodska zmešnjava me napeljujejo na misel, da iz tiste moke ni bilo dobrega kruha. Vstopi priznani francoski režiser Laurent Cantet, ki po knjigi ponovno spiše nov scenarij, stopi na ameriška tla (film je bil sicer posnet v Kanadi) in se oddalji od prvotne ekranizacije. Izgubljene verzije v času. Ne ponuja rimejka prvotnega filma, temveč zvesto sledi preroški, mestoma šokantni in tabuizirani knjigi o ženski emancipaciji v 50-ih letih prejšnjega stoletja. A Foxfire (letnica 2012) je še precej več kot le feministični manifest ali dialog med žensko in družbo. To je ultimativna riot girrrl poema o uporu šibkejšega in zatiranega. Ali bolje – šibkejše in zatirane. Girl power v vseh pogledih. Pank pred pankom. Ženski krik, ki je slišan in viden še preden so si ženske dovolile stopiti iz sence trde in neusmiljene moške roke. Sledimo namreč skupinici mladoletnih deklet, srednješolk, ki si zakone kroji po lastnih pravilih in zakonih. Kljubuje zaprašenim in rovtarskim obronkom mesteca, kjer šovinizem in rasizem cvetita kot spomladanska roža. Vzhajata kot kruh. Njihova glavna tarča – moški. Mladi, stari, šarmantni, odcveteli, zadrgnjeni, uničeni. Popoln upor proti njihovi samovolji, objestnem obnašanju, nenehnemu napeljevanju na spolne usluge. Poskusu razvrednotenja tistega, kar naj bi svobodna, odgovorna, samosvoja, močna, neuklonljiva in goreča ženska predstavljala. Že res, da so punce mlade, polne velikih načrtov in želja po puščanju lastnega pečata na konzervativni ter nazadnjaški družbi, ki se ima za največjo demokracijo na svetu. A njihova karizma, nič kaj ženstvena pojava in brzostrelni jezik, podmazan z vratolomnimi triki vsesplošnega nasprotovanja, jih spremeni v simbol kljubovanja, nikoli strte volje in motivacije, ki dekleta popelje po poti prave, zloglasne bande. Bande, ki si kriminalne posle podredi lastnemu cilju. Cilj pač upravičuje sredstva. Upravičuje lastno razumevanje in dojemanje sveta, kjer se ena deklina žrtvuje za drugo, splošna pravila njihovega delovanja pa dopuščajo popolno enakost med članicami. Take bande, ki bi jo pripisovali moškim „kolegom“. Morda gre za idealizem, uničen v končni nespametni potezi ugrabitve bogataša, ki se zlomi in prelije kri, a nekaj je res - kronika ženskega boja z ognjem in mečem. Ujeta v vedno brezbrižni in lahkotni mladosti se razvije v zgodbo, kjer so dejstva ustavljena v času. Kot fotografije ali prastari filmski kos celuloida, ki se razkraja. Pripoved bi bila lahko v poduk tudi času, ki ga živimo tukaj in sedaj, saj so moški prikazani kot marionete, slabiči, lahko zmanipulirana gmota mesa, ki ga vodi le mesena naslada. A slepa vera v boljši, pravičnejši jutri lahko deluje tudi kot pohota po smrti. Nasilnem iskanju enakosti in enotnosti v času in prostoru, ki ženski nikoli ni bil naklonjen. Še danes ji ni. Še več. Banda postane svojevrsten kult z obrobja, kjer se točno ve, kdo pije in kdo plača. Kdo vodi in kdo ubogljivo sledi. Kdo nosi hlače in kdo poslušno caplja v poletnem krilcu. To pomeni dokončni konec, različnost in moč samega značaja posameznice pa vodi v neuspeh same vojne odprave, ki si je spreminjanje družbe zastavila preveč ozkogledo. Enostransko. Vloge postopoma postanejo neenakopravne celo med ženskami, bando pa zaduši vstop politike. Ciljajo previsoko. Ne le to. Ideja ženske emancipacije se kmalu spremeni v idejo o komunizmu na ameriških tleh, ki pa zbledi tako hitro, da od njega ne ostane niti trohica upanja, da bi se uprl kapitalističnemu prevzemu in okupaciji sveta. Film je klic k ženskemu uporu, boju do zadnjega, a lov na faktografijo ga spremeni v odzvanjajoč labodji spev, kjer se gnev spremeni v melanholijo, besede v tragiko, usoda pa prikliče večnost, kjer se vročica časa podredi strašni zverini.

Celovečerni prvenec francoskega risarja in režiserja, ki se skriva za imenom Jean-Christophe Dessaint, animirana pustolovščina The Day of the Crows (letnica 2012), me je takoj spomnila na čudesa, ki jih na japonskem ustvarja Studio Ghibli in njegov mag Hayao Miyazaki. Podobnosti med njegovimi klasikami in pričujočo evropsko produkcijo je veliko – še posebej vezanih na svet, poln čarovnije, ter upodobitev samega odnosa do narave (gozdnih duhov, ki predstavljajo preminule sorodnike, starše, ki na onostranstvu živijo kot žabe, jeleni, srne, risi ipd.; odnos do narave, naravnan izrazito okoljevarstveno; gozd, prikazan kot pomanjšan svet različnosti in čudes; otroška domišljija, ki izvira iz videnja in čudenja svetu itd.). To pač ni animacija, ki bi bila izključno namenjena otrokom, saj se lahko ob njeni dovršeni risbi, domišljeni zgodbi z univerzalnimi življenjskimi nauki in fantastiki, pomešani z realnostjo, česa o samih sebi in svojih bližnjih naučijo tudi mladostniki, da ne rečem odrasli, ki še niso izklopili spomina na najzgodnejših dni v svoji pootročeni duši. V sami srčiki filma je namreč poleg vzgojnega elementa, ki izhaja iz odnosa oče-sin, tudi večno iskanje ljubezni. Sin, vzgojen in odraščajoč v divjini, je prepričan, da je beseda ljubezen nekaj, kar se skriva v materialnih stvareh. Še pomisli ne, da je to morda duhovno čustvo, ki se ga z ubornim besednjakom ne da opisati, razložiti ali prijeti z golimi rokami. Predvsem se ga čuti. Za očeta je ljubezen že davno le spomin. Spomin na preminulo srčno izbranko, ki ji je ob rojstvu naraščaja ugasnilo življenje. Sedaj jo vidi in z njo na neverbalni ravni komunicira le še sin, saj se mu prikazuje njen duh. Kot da bi režiser s tem hotel povedati, da tisti, ki imajo okamenelo, strto srce, ne morejo ugledati obraza ljubezni. Tisti, ki so okoli sebe zgradili obzidje, ki ga ne zruši nobena vojska tega sveta. Niti miroljubna in nežna srčna vojska, če kaj takega sploh obstaja. Tisti, katerih oči je prekrila tema, ogenj v njihovi duši pa pustoši v podobah jeze in gneva, ki ga izlivajo na svojo okolico. Ne čudi, da sta oba izgnanca, zavestna samotarja in puščavnika, ki prebivata globoko v gozdu. Oddaljena od civilizacije, ki se izkaže za kruto in krhkemu, nedolžnemu srcu odvratno. Zakaj bi zatorej oče sinu prepovedal stopiti iz gozda. Svari ga: „Če boš stopil pred človeka in izstopil iz gozda, boš izginil!“ Pogubil samega sebe, bi lahko dodal. Ne le da ga svari - v nožice in groteskno podobo mu vlije strah. Strahospoštovanje do zunanjega sveta, kjer so vsi hudobni, zavistni, porogljivi. Tam zunaj je le zverinstvo. Prav ima. Kdo bi hotel hlapčevati človeški požrtiji, postati suženj njihove materialistične sle po napredku. Izginil boš. Izgubil svojo identiteto, prvobitnost, vedoželjnost, čudenje magičnemu svetu, ki te obdaja. Ugrabila te bo človeška sla po maščevalnosti, zavisti. A izkaže se, da med nečistimi silami obstajajo tudi dobrotniki. Čista srca. Le da jih lahko iščeš kot iglo v kupu sena. Veliko univerzalnih tem in svetih naukov se skriva v tej prekrasni risanki, v kateri imajo prepovedane besede, ki se znajdejo v izjemnih razmerah lahko tudi zdravilno moč. Moč osvobajanja. Kot bi rekli pametni in poučeni: „Ko smo otroci, vsak del telesa, ki ga imamo radi, oddaja svetlobo. Tedaj nič docela ne izvira iz sončnega sveta. Svetloba prihaja iz otroškega srca.“ Animirana dogodivščina, ki ima še preveliko srce.

Francozi so bili vedno znani po odličnih kriminalkah. Tudi Belgijci. Priznanega Lucasa Belvauxa, sicer Belgijca po rodu, a v mnogih pogledih predanega francoskemu realizmu (naj mi bo oproščeno, če sem ga v preteklosti pristavil ob bok francoskim kolegom, a sem imel za to dovolj dober razlog), moramo vedno enačiti z žanrskim filmanjem. Že res, da se v svojih izdelkih posveča socialnim temam, mnogokrat drami, celo komediji na nek čuden, temačno-črn način, a kriminalka je tisto polje, ki mu najbolj ustreza. V njenem miljeju je pravi mojster, ki združuje počasen razvojni ritem dogodkov, skorajda klavstrofobično, utesnjujočo atmosfero, ter akcijske scene, ki bi v svojem naturalizmu več dolgovale bratoma Dardenne, kot klasičnim hollywoodskim kosom celuloida. V njegovi bogati zakladnici, povsem posvečeni odpadnikom in družbenim izločkom (morda tudi priviligiranim, ki pa se vedno znajdejo na napačni strani zakona ali pač prevprašujejo svojo vest ob travmatičnih dogodkih), se znajde tudi z moje strani spregledan, a končno najden film La Raison Du Plus Faible (letnica 2006). Počasna, mnogokrat tiha, skorajda slow cinema kriminalka, ki v svojem osrčju sicer skriva upognjeno hrbtenico sedanjosti, ki počiva na temnih sencah preteklosti, a jo prežema globok občutek socialnih krivic, recesije in brezposelnosti, ki navadnega človeka, obupanega in razžaljenega, vodijo do ekstremnih, nepremišljenih dejanj. Že res, da je film primarno zgodba o spodletelem ropu - nič kaj daleč od sodobnega filma noir -, a bolj me boli komentar sodobnosti. Turbokapitalizma, ki človeka razžira od znotraj in ga spremeni v stražarja, ki za boljšim jutri, tlakovanim v kriminalu, opreza med budnostjo (zavedanjem krivic, ki se dotikajo slehernika) in snom (utopičnim razmišljanjem, da se zločin splača za ceno lastne prostosti in izgube srečnega družinskega življenja). Naše roparje vodi zanos, ki izvira iz malodušja. Srčnost, ki hodi po isti tlakovani poti kot naivnost. Kriminalni amaterizem, ki iz moških gospodinj in invalidov dela bodoče zapornike, ki bodo brez težav obsojeni na dvajset let zapora in zaznamovani za vedno. Trdoglavci, ki hočejo biti hudodelci, a se ne zavedajo, da ima vsaka življenjska poteza svoje posledice. Nekateri to plačajo z odvzemom svobode, drugi se utopijo v mlaki krvi. Nemogoče postane uresničljivo. Le za trenutek, ko se živijo sanje, naposled strte, ki izvirajo iz razumljive dileme – zločin in kazen na eni strani ali suženjstvo in nepravičnost na drugi. V našem primeru šibkost ne postane prednost ali vrlina. Prej izmišljija, kjer oprezanje za boljšim življenjem ustvari iluzijo o sprenevedanju in moči odločanja malega človeka, ki navidezno bdi nad svojo usodo. Zatorej je razumljivo, da je roparski pohod obsojen na neuspeh že v samem začetku. Zatrt v kali, saj ne opazujemo zrelih in močnih mož, temveč predvsem otroke, polne napuha in brezglavega opletanja s strelnim orožjem, ki mislijo, da je svet kriminala ena navadna igra v peskovniku, kjer živi naboj v resnici ni izstreljen, temveč odigran z jezikovnimi medmeti in šumi. Utesnjeno ozračje sodobnega stanja duha, ki vlada Evropi, je očitno – pa čeprav je bil film posnet pred velikim pogromom svetovne ekonomije. Napoveduje jo. Napoveduje krizo, ki jo cepi že vprašanje identitete. Zavite v meglico preteklosti, ki ne odgovarja na vprašanja sedanjosti, temveč jo preslika v svet izgubljenih možnosti, ponižanja pred lastno družino, brezpredmetnega besedičenja o svetlobi na koncu tunela ter igre mačke z mišjo, kjer malemu človeku ni vredno upati, temveč le suženjsko garati za tekočim trakom od osmih do štirih. Socialno ozaveščena in družbeno kritična kriminalka/triler v najboljšem pomenu te besede.

Pred smrtjo je bilo življenje

Kar najprej opaziš pri korejskem filmu Juvenile Offender (letnica 2012, režija Yi-kwan Kang) so votle, vsaj navidezno spravljive besede med otrokom, najstniškim prestopnikom, in njegovo dolga leta odsotno materjo. Pogledi, ki se umikajo; zapozneli nasmeh na ustnicah ali popolna odsotnost radosti; prevpraševanje lastne možnosti odpuščanja; brbljanje, ki se razblini v veter in nedorečenost; brezpredmetni poskus vživljanja v vlogo starša, ki to nikoli ni bil ali poskušal postati; nemočno vživljanje v vlogo sina, ki že dolgo misli, da so njegovi starši mrtvi. Kot da se nekaj preteklih blogov združi v celoto in spregovori o starševski odsotnosti ter popravnih domovih, ki so bili v zadnjem tednu rdeča nit mojih razmišljanj. Zakaj votle, spravljive besede? Zato, ker sta sin in mati tujca, ujetnika preteklosti brez pravega družinskega spomina. Njuna komunikacija se obrne vznak ob ponovnem možnem razhodu, saj je zbodljaj v srcu premočan. Bolj kot da bi se poslušala, kramljata kot dva dolgoletna znanca, dolgo odsotna iz src eden drugega, ki hodita po poteh spominov in pričevanj. Samospev dveh ljudi, kjer je mladostna neodgovornost in beg matere (otroka je imela že pri 17-ih letih, ko se je počutila, da bo zdaj zdaj umrla na mestu) predstavlja trn v peti mrakobnega in zadržanega dečka, ki redko odpušča. Še redkeje pa izda, kaj si pravzaprav misli o svetu, ki ga obkroža. Ozračje je včasih napeto kot kitarska struna post-punk izvajalca, posvečenega svetobolju. Priče smo popolnem tavanju v času, ki je odtekel. Brez prave razsodnosti v sedanjosti in možni skupni prihodnosti. Mati je šarlatan, lažnivec, tudi sama bivši zapornik, ki ne vara le drugih, temveč tudi samo sebe. Skriva se za otroškim nasmeškom in naivnostjo, a jo kljub temu obdaja avra strahopetnosti in preračunljivosti. Nekdo, ki raje živi na račun drugih, kot da bi svoje življenje postavila ob trdno skalo, ki bi ga varovala pred orkani življenja. Ne čudi, da njen sin ponavlja iste napake (kriminal, beg pred odgovornostjo, punca, ki zanosi in prepusti njegovega otroka posvojitvi itd.), ki dokazujejo, da cepetanje na mestu pomeni le eno – jabolko ne pade daleč od drevesa. To je film brezkončnega jadikovanja. Ljudi, ki trpijo v tišini in obžalovanju. Ljudi, rojenih v isti krvi, ki nikoli ne izrečejo besednih zvez „ljubim te“ ali „potrebujem te“. Vse to se zdi obrabljena fraza, kupljena z denarjem ali žepnino. Ljubezen se zatorej ne vrača. Obstane. Kipi od težavnosti bivanja. Odraščanje se ponovno znajde med kladivom in nakovalom. Težavno. Vroče kot oglje v tlečem ognju. Brezpogojno vdano misli o zapuščenosti. Zgodovina se seveda ponovi. Mati pobegne, otrok konča v vnovičnem primežu institucionalne oskrbe, ki se zdi, da iz njega ne dolbe odločnega in odgovornega moža, temveč bodočega zapornika, ki si bo življenje tlakoval z nitmi preteklosti, ki jih nikoli zares ne bo povlekel nazaj k sebi. Začarani krog vnovičnega pobotanja, cikel srečevanj in razhajanj ter nasilja oziroma kriminala pa hodijo z roko v roki z nesrečo, ki se stara skupaj z glavnimi junaki. Stvarna in nestvarna srečevanja bi lahko zagnala vik in krik, a molk določa edino možnost odrešitve pogubljenih posameznikov, ki jim prihodnja sreča nikoli ne bo usojena. Pa začnimo lepo od začetka. Vsakič znova.

Nekaterih filmov raje ne bi gledal. Vsaj tako misli nekdo, ki se oprime ideje, da je korejski film National Security (letnica 2012, režija Ji-yeong Jeong) propaganda za obveščevalne službe in njihovo obliko značilnega mučenja, ki iz osumljenca privleče „dragocene“ in „pomembne“ informacije, ki služijo uničenju študentskih uporov, demokratičnih gibanj za spremembo dežele in rušenja diktature ali terorističnih mrež, ki ustrahujejo celoten svet. Tako kot je bilo rečeno za nekatere bližnje primerke celuloidnega formata, ki so v zadnjem času razburili širšo javnost. Če je pričujoči film propaganda za mučenje oblastnikov, sploh v času korejske vojaške diktature, ne bom sodil. Raje se nagibam na stran, ko to trditev zanikam. Upal bi si trditi, da je film popoln nasprotnik nasilja, ki ga prikazuje izrazito nazorno – sploh, ko se nanaša na uporabo vodnega deskanja in mučenja z elektrošokom. Zakaj bi si zatiskali oči pred resnico. Pred zgodovinskimi dejstvi, ki s skorajda dokumentarnim načinom prikažejo načine, kako streti voljo tistih, ki se upirajo sistemu. Zakaj v času informacijske dobe ne bi hoteli izvedeti, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, za štirimi zidovi, od koder odmevajo strahotni kriki trpljenja, če pa lahko vsakega od nas, sploh aktivnega člana družbe v času velikih sprememb, lahko to celo doleti? Morda pretiravam, iz muhe delam slona, poskušam ustvariti senzacionalizem iz koščka zgodovine, ki je še kako svež in gromko odzvanjajoč v času, ki ga živimo. Času, ko se o vseh teh stvareh še preveč govori in poskuša javnost izobraziti o prikritih straneh ohranjanja ugodne klime za sprejemanje zakonov in načinov, kako s čimbolj subtilnimi sredstvi (ali pač fizičnim in psihičnim ustrahovanjem) državljanom tega planeta odvzeti še tiste človekove pravice, ki so mu vsaj navidezno ostale. A tu ostaja glasno vprašanje. Mar je bilo v času, v našem primeru v 80-ih letih prejšnjega stoletja v času korejske diktature, kaj drugače, ko javnost ni sprevidela resnice in ni bila opozorjena na skrivna prizorišča, kjer so se strahote dogajale? Kaj je bolje – ne vedeti ali biti poučen od delovanju sistema? Mar ni ena od nalog filma, da opozarja na krivice, ki se človeku dogajajo? Mora zatorej film postati propagandni stroj ali aparat za tiste, ki mučenje izvajajo? Ali pa le poskuša braniti nemočne in zatirane? Kdo ve. Odvisno, kje se nahajajo na tem planetu in kateremu gospodarju služimo. National Security je dovolj kritičen, da aretacijo in mučenje (potekalo je 22 dni) aktivista Jong-tae Kima prikaže kot križev pot tistih, ki so odprli usta in nasprotovali vojaški diktaturi. Za to je plačal ceno. Celotno telo mu je omrtvičila že melodija, ki si jo je požvižgaval krvnik – zloglasni korejski profesionalni zasliševalec Doo-han Lee, ki je bil v času demokracije obsojen na sedem let zapora, kjer se je spreobrnil v pastorja. Našel vero in iskal odpuščanja. A film je aktualen že zaradi dejstva, ker med Severno Korejo in njenim južnim „bratom“ ponovno tli ogenj. National Security pogleda prav v komunistični lov na čarovnice, kjer je vsak, ki dvomi ali oporeka oblasti, že proglašen za „rdečekožca“. Že dejstvo, da na koncu filma spregovorijo pravi ujetniki, ki so mučenje prestali in preživeli, pove veliko. Pove, da film poskuša celiti rane časov, ki so še vedno sveži. Paranoičnih časov, kjer je mučenje vodilo v lažna pričanja in obsodbe. Če bolje pomislim, je mučenje in ustrahovanje že večtisočletna praksa, ki redko pripelje do resnice. Zgodovino pišejo zmagovalci, vprašanje je le, s čigavo krvjo in trpljenjem so bili napisani učbeniki, iz katerih nas učijo v šolah. To je že druga zgodba, ki svoj pogled usmerja v temno plat človeštva.

Kroglasta strela

Naj začnem tekst z dvema šokantnima, rasističnima in poniževalnima zapisoma. Martin Bormann, visoki nacistični uradnik in zaupnik Hitlerja, je dobil ob okupaciji Ukrajine naslednja navodila. „Mi smo gospodarji. Sužnji morajo delati za nas. Ko jih ne potrebujemo več, lahko preprosto umrejo. Ne potrebujejo zdravstvene oskrbe. Naj uporabljajo kontracepcijo in splavijo v velikem številu. Izobrazba je nevarna. Izobraženec je potencialni sovražnik. Dobili naj bi le toliko hrane, da lahko preživijo.“ Nadaljujem z govorom znanstvenika Jamesa Donnerja, ki ga je imel na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo. „Razviti svet se ne poistoveti z lačnimi v Indiji ali Braziliji. Vidimo jih kot drugo, manjvredno vrsto – kar v resnici tudi so. V naslednjih 100-ih letih se bomo spopadali s tem problemom. Oni so le živali. Imajo prenosljive, nevarne bolezni. Rezultat: Bogate in močne nacije bodo požrle revne in nemočne.“ S temi citati se začne nepozaben bolivijski film Blood of the Condor (letnica 1969), ki ga je posnel politično orientirani in kritični režiser Jorge Sanjinés. Močan film – tako v črno-belih podobah, kot sporočilu, ki se neposredno nanaša na imperializem in kolonializem. Najlepši primer uporne, sunkovite in militantne kinematografije Latinske Amerike. In to navkljub temu, da Bolivijo nikoli nismo enačili s pretirano razvito in razvpito filmsko nacijo, ki bi se ponašala s celuloidno tradicijo. Zanimivo, da so bili staroselci, Indijanci, katerih boj film prikazuje, sprva sovražni do filmarjev. Ozračje se je sprostilo šele ob prerokovanju z listi koke, kar vidimo tudi v filmu samem, saj se staroselci velikokrat zanašajo na glas bogov, vraževerja in probleme pa rešujejo s pomočjo šamanov, ki odločijo, če je človek vreden zaupanja in spoštovanja. Prav listi koke namreč sprožijo spopad malega človeka s silami imperializma, ki jih predstavljajo Američani - znanstveniki in zdravniki, ki upravljajo s kliniko v goratem področju Bolivije. Belci namreč na staroselskih ženskah izvajajo eksperimente v znak napredka, jih sterilizirajo in onemogočijo bodoče potomce. Ne le to. Vpliv imperializma se čuti na vsakem koraku. V sceni, ko Američani pokupijo vsa jajca od Indijanke, ki jih je poskušala odnesti na tržnico in nahraniti svoje rojake. V sceni, ko žena doktorja, priviligiranega in bogatega, svoje otroke nagovarja v angleščini. V sceni, ko belci staroselcem vsiljujejo rabljena, skorajda nova oblačila, ki so v popolnem nasprotju s tradicionalno nošo in njihovo kulturo. S tem poskušajo podjarmiti nemočne in pomoči potrebne. S subtilnimi koraki poskušajo prinesti „razvoj“ in „napredek“ v skupnost, ki živi po svojih pravilih in zakonitosti, saj ne odobrava vdora modernizacije in potrošništva. Kot vedno v govoru velikih sil – prinašamo demokracijo v zaostala področja Tretjega sveta. A samozadostnost staroselcev je očitna. Lahko so revni, a so srečni. Lahko garajo ves dan, a jim nič ne manjka. Še najmanj vsiljiva roka tujcev, ki na nevidne in neslišne načine kolonizirajo odročne dežele. Ljudi spreminjajo v poskusne zajčke, sužnje, ki jim imperializem nadene okove. Prav zato je film pomemben na kulturni in ideološki ravni. Klic k uporu. Klic k orožju. Bolivija je bila namreč vedno znana po veliki umrljivosti otrok, zatiranju staroselcev in moriji s strani marionetne vlade, ki služi Ameriki (scena, ko policija pobije Indijance je še kako v nebo vpijoča). Morda je film le fikcija, spočeta iz uničevanja starodavnih kultur, a v sebi nosi dokumentarnost in resnične dogodke, ki so se zgodili v 60-ih in 70-ih prejšnjega stoletja, ko so t.i. miroljubne ameriške odprave zdesetkale populacijo (prihod epidemij, že omenjena sterilizacija nevednih žensk itd.) in bile posledično izgnane iz dežele. Kot da gledamo nadvlado večvrednostnega kompleksa nacije, ki se ima za superiorno, ter biološko uničenje „nižjih“ ras. To ni naravna selekcija, temveč selekcija, spočeta iz požrtnosti, pohlepa in krutosti človeka. Biološki imperializem. Kulturni imperializem. Jezikovni imperializem. Religiozni imperializem. Še bi jih lahko našteval, a nikoli ne bi prišel do dna globokega vodnjaka žalosti. Zato tudi omenjeni naslov filma – imperializem Indijancem jemlje kri, odžira možnost živeti po njihovih tradicijah in kulturni zapuščini prednikov.

Argentinski film Invasion (letnica 1969, režija Hugo Santiago) je bil med diktaturo zasežen. Skrit v bunker. Daleč od oči javnosti. To ni presenetljivo, saj deluje kot tempirana bomba, ki lahko kaj hitro eksplodira v obraz totalitarnega režima. Bržkone je odtujitev kolutov botrovala temu, da je restavrirana verzija (morda neskladno sestavljena v novo celoto) še bolj misteriozna in težko razumljiva kot je najbrž bila za časa svojega spočetja. Kar ne čudi, saj sta zgodbo spisala velikana svetovne literature – Jorge Luis Borges in Adolfo Bioy Casares. Že spomin na labirinte njunih avtorskih pripovedi nas popelje po vrtiljaku ugibanj, neverjetnih naključij in očitne metaforičnosti filma, ki se v grobem ukvarja z invazijo neznanih tujcev, s katerim se bori četica lepo oblečenih in intelektualno nadpovprečnih gverilskih borcev, ki se po blodnjaku Buenos Airesa sprehajajo skozi sence in večno temo, v katero je zavit magično fotografiran in strašljivo zvočno opremljen kos celuloida. Lahko bi ga označil za film noir. Lahko bi šel še dlje in iskal vzporednice s preljubim japonskim mojstrom Hiroshijem Teshigaharo (sploh v zgodnjem obdobju) ali italijansko legendo Michelangelom Antonionijem. Še več. Vpliv francoskega novega vala je vsekakor nezamenljiv, vseprisoten v neizpovedanih resnicah, kriptičnih dialogih, kjer bledice resničnosti prestopajo v zamotane laži, kameri, ki ujame mrakobnost bodočih časov vojaške hunte, igre, ki nestrpno posega po vratolomnem spustu gestikulacij in grobih ubeseditvah neslišnega, montažo, ki akcijske scene spremeni v neulovljivo zmes adrenalina in popolne stiliziranosti. A najpomembnejše ostaja sporočilo. Ideološka zasnova večnega upora proti zatiralskim režimom, ki se jih poimenuje le z besedami „ti“ ali „oni“. Redko so besede ali poimenovanja izrečena z gromkim glasom, določljivim tonom, ki bi iz senc povlekel obraze. Kot da je to film noir abstrakcije, nedoločljiv v svojem huronskem gnevu, jezi in oblikah družbene shizofrenije, ki meji na strah pred prihodnostjo. Uporno podzemlje je pač v nenehnem boju z vejami odločanja in oblasti. V večni pripravljenosti izstreliti naslednji strel v neimenovane sile okupacije in ustrahovanja. Invazija bi lahko prihajala iz tuje dežele (Amerika?) ali se skrila v alegorijo o bodočih državnih udarih in moriji, ki ji sledi (izginuli postane enako usmrčeni). Že simbol nogometnega štadiona, na koncu filma tako pretresljivo prikazanega, je v mislih vsakega Argentinca povezan z radostjo na eni strani (porazi in zmagami nacionalnega športa) ter strahom in demoni preteklosti na drugi. Prav nogometna igrišča so kmalu postala polja smrti. Metafora za ustrahovanje, mučenje in poboje, ki so se dogajali daleč od oči javnosti. Slišali so se kriki in nič več. Kot da s tem filmom duhovi ponovno prihajajo v življenje in kot prerok napovedujejo prihajajoče čase, ki so Argentino pahnili v Srednji vek, kjer je bil označen in posledično eliminiran vsak, ki se je upal nasprotovati ali svoje mišljenje proti režimu povedati naglas. A podobno kot iranski filmi sodobnosti tudi Invasion govori v simbolih. V neki svojski fantastiki ali magičnem realizmu, kjer skriti podtoni stvarnosti zaživijo svoje življenje in kot strela z jasnega udarijo po zgodovinskem spominu. Včasih bi pomislil, da si je vojaška hunta prevečkrat ogledala pričujoči film in ga posnemala. Proučevala delovanja disidentov, njihovo razmišljanje in do pičice natančno poustvarila dogodke iz učbenikov družbenega in političnega nasilja. Naši junaki so sicer obsojeni na propad, a podzemlje, z njim pa novi rekruti, ki hlepijo po uporu proti represivnem sistemu, že čaka na nov trenutek zmagoslavja v vojni Davida z Goljatom. Film namreč deluje kot trojanski konj znotraj družbenih sprememb. Vojna se nadaljuje. Življenje je vojna, sestavljena iz front in bitk. Slehernik vojne nikoli ne bo dobil, lahko pa zmaga vsako bitko posebej in se veseli malih trenutkov zadovoljstva.

Nastopilo je stanje breztežnosti

Vsem so dobro znani politični odnosi med ZDA in Iranom. Vedno napeti. Kot struna. Starih zgodb ne bom ponavljal v nedogled, saj se juha nikoli ne poje tako vroča kot se skuha. Niti lanskih žalitev, ki so se pripetile v obliki filmskega medija, ki je razburil številne muslimane po vsem svetu. Vpričo tega je Iran iz tekme za letošnje oskarje potegnil svojega aduta in bojkotiral prireditev, ki so jo v lanskem letu brez težav osvojili v kategoriji tujejezičnega zlatega kipca. Kratko je letos potegnil prav prelepi, izrazito tradicionalistično usmerjeni minimalistični film A Cube of Sugar (letnica 2011, režija Seyyed Reza Mir-Karimi), ki pa bržkone v takšni konkurenci, kot je vladala v pričujočem letu, sploh ne bi imel možnosti poseči po višavah. S tem ne mislim na njegovo kvaliteto, o kateri je brezpredmetno razpravljati, saj je lirično iranska. Bolj me zanima neoporečnost materiala, ki piha na dušo cenzorjem in brez pravega konflikta v simbolnem pomenu igra na karto dopadljivosti širšim množicam. Tako neškodljivega iranskega filma že dolgo nisem videl, saj nima nobenega namena drezati v osje gnezdo, kjer tli plamen religije, morale, verskih spisov, simboličnega upora proti zatiranju človeka ali pogumnega spopada z dvojnostjo dežele, kjer se napredek in tradicija vedno bojujeta za svoj položaj. Pač. A Cube of Sugar je leporečna balada o družinskem srečanju, ki ga ozaljša bližnja poroka najmlajše hčere. V zraku je radost. Veselje vseh vrst. Smeh, ki razoroži še najtrša in zaledenela srca. Barvita mavrica občutij in razpoloženj. Ko gledam vizualno poetične stihe iranskega filma, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil besed francoskega pisca Pascala Quignarda, ki je o pomenu doma spisal eno najlepših povedi, na katerih se je v zadnjem času ustavilo moje oko. Kaj je dom? „Kraj, kjer je našim napakam oproščeno, kjer so naše šibkosti sprejete.“ Ob teh besedah si lahko le zamaknjen. Prevzet od prazničnega vzdušja, ki napolnjuje tradicionalno iransko domačijo s srečo in blagostanjem. To ni gluha radost, temveč blagodejno rajanje ob iskrivosti življenja. Vsi skušajo nekaj reči v prostor. Otroci, ki se igrajo svoje slepomišne igre in čakajo na prihod hišnih duhov. Moški, ki gledajo nogometno tekmo, a se zdi, da bi si nekateri med njimi raje delili najžlahtnejše in najtemnejše skrivnosti. Ženske, ki se iz srca nasmejijo zgodbam o preteklih snubcih, ki so jih očarali s svojo nagajivostjo in nedolžnostjo. Starci, ki svojim potomcem pripovedujejo grozljive nostalgične povesti, ki se vedno zaključijo z življenjskim naukom. To je hiša svetlobe in spominjanja, ki je ne zamaje niti odsotnost ženina, ki se oglaša le preko svetovnega spleta in z nežnimi besedami nagovarja svojo bodočo ženico. A slavje ima svojo ceno. Ko se noč prevesi v jutro, praznovanje postane pogreb. Starosta hiše s preprostim simbolom kocke sladkorja, ki si jo požene po goltancu, kocke, ki slavi sladko življenje in radost nasmejanih obrazov, izgubi svoje življenje in hišo zavije v temo. Temo, ki preglasi življenjsko energijo, sijoče barve in utripajočo svetlobo. Dnevne sanjarije, polne nostalgičnih vložkov, podjarmi vdor realnosti. Celota se spremeni v žalostinko, ki si jo prepevajo ženske in moški. Elegijo, kjer se jim utrne solza, ki spolzi po licu in napove obdobje žalovanja ter tarnanja. Vrt, žareč od zgodnjega poletja, bazen, poln sadja in zelenjave, direndaj otrok in žuborenje odraslosti, dokončno utihnejo. Sladkobnost ni več tako sladka kot nekoč. Tudi kocka sladkorja postane grenka. Ženske zamenjajo svoja oblačila in v črnih čadorjih kot vrane kličejo svoje prednike. Tudi poroka se spremeni v pogrebni sprevod. Življenjski cikel zavlada hiši na robu mesta, kjer ostane le še spokoj, neka črnogleda mirnost, togota brez konca in kraja, tihota, ki se gledalcu zarije globoko pod kožo. Zastor pade, junaki se zatopijo v spanec, nastopi čas, da pogasimo luči in o smislu ter kratkosti (krhkosti) življenja razmislimo tudi sami.

Mohammad Rasoulof je bil eden tistih nesrečnežev, ki so jih 1. marca 2010 aretirale iranske oblasti. Najbolj znan je seveda Jafar Panahi, a to je že druga zgodba. Rasoulof je bil namreč ob varščini kmalu izpuščen, a nihče ne more trdno zatrditi, da obsodba, ki ga je bremenila propagande proti režimu, ne bo tudi njega nekoč ponesla za štiri zidove zaporniške celice. Šest let zaporne kazni namreč še vedno stoji kot meč nad njegovim vratom. Ker je predlani posnel nov film, se mi dozdeva, da je še vedno živ in dihajoč, poln energije in ustvarjalnih sokov. Protestira - kot zna le on sam. To je bilo razvidno že v njegovi mojstrovini Iron island (letnica 2005), kjer je predstavil zaprt svet v malem (Iran?), vso njegovo različnost ter politično voljo manjšine, ki upravlja z življenji večine ob zaslombi totalitarne oblasti. Film je bil bržkone simboličen – kot večina sodobnih iranskih filmov, ki se ne zanašajo izključno na besede, ki bi v znak protesta prst usmerile v dane razmere, temveč skozi metaforiko gradi zgodbo, ki se zdi Zahodnjaku tuja, domačim cenzorskim škarjam pa dovolj blizu, da znajo brati drobni tisk vizualno silovitih in poetičnih podob. Nič kaj drugače ni ob njegovem filmu The White Meadows (letnica 2009), neizprosni mojstrovini, ki je vsekakor eden najboljših iranskih filmov, ki sem jih videl v zadnjih letih. Ni jih bilo malo, a nenadkriljiva magičnost in minimalizem pričujočega filma skrivata v sebi boj in mesarsko klanje, ki se razvije skozi pestro paleto simbolov in ubesedenih verzov, ki v očeh oblastnikov pozivajo k uporu zoper sistem in splošno ureditev države, kjer vsi mislijo isto ter gledajo z istimi očmi (da ne rečem versko blaznimi opranimi možgani). Film namreč poziva k različnosti mišljenja, drugačnem videnju sveta, ki te obkroža, ter predrugačenju človeških zakonov, ki sleherniku vsiljujejo svoj lastni prav. Lahko bi porekel, da gre za očitno alegorijo na ureditev in bistvo človeških družb. Ne le v Iranu – splošno v svetu. Družbe, ki deluje po svojih pravilih, ritualih in zakonitostih, ki jih posameznik ne sme kršiti, ker bi sama skupnost lahko zapadla v anarhijo. Družba bi namreč lahko z vsemi štirimi zavračala zdravilca in popotnika, ki se skriva v podobi glavnega junaka, ki s svojim čolnom potuje od otoka do otoka, ter od žalujočih ljudi „pobira“ solze, ki jih shranjuje v posebno steklenico. Njegov namen ni znan. Ne vemo niti tega, kaj bo s temi solzami, bolečino in žalostjo naposled naredil. Vzrok za njegova dejanja razkrije šele konec filma, ki pa je tako nejasen in večpomenski, da naj ostane skrivnost tistemu, ki si filma ne bo ogledal. A žalobnost in človeško trpljenje, ki se zrcali skozi sam film, ni njegova osrednja poanta. Le-ta se skriva v samem prikazu iranske tradicije, kulture in zapovedi, ki jih film krši že v tem pogledu, da o njih javno spregovori. Sicer ne na ves glas, a dovolj nazorno, da se pred teboj razvije slika zatiranja, objokovanja lastne usode, ujetost v okove religije in dogme, zapovedanega mišljenja, ki ga nihče ne sme rušiti in pogledati skozi lastne oči. Navsezadnje je v njegovem središču tudi družbena impotenca, ki bi ob pravem razvoju scenarija lahko človeštvo premaknila s točke nič in pogledala v radodarnejšo prihodnost. To mu uspe skozi uganko, ki se skriva v sami pestrosti človeških značajev, ki vodijo v stanje duha same družbe in njenih rigidnih spon. Posameznikovo ujetost v družbenem zatiranju prikaže že skozi samo naravo (brezmejno pokrajino slanega jezera in golih otokov), ki ji človek ne more ubežati. Lahko jo le z začudenjem opazuje. Vsi otoki so si različni. Eden deluje kot zapor (neke vrste goli otok za oporečnike ali koncentracijsko taborišče), drugi se zanaša na mučenje slikarja, ki morje vidi rdeče in ne modro (misliti z lastno glavo je lahko nevarno in moteče za ustaljene družbene trende), tretji sledi bajkam o vilah, ki se skrivajo v vodnjakih in prinašajo prekletstvo. Da kamenjanja, dogovorjenih porok (z morjem?), onečaščenih trupel, ki jih razjeda moška pohotnost, in dvojne morale niti ne omenjam. Z otoki poskuša ponazoriti celotno človeštvo, tako različno in drugačno, kjer vsaka skupnost predstavlja svojo podobo ureditve, a deluje ločeno od drugih. Ljudje, ujetniki lastnih strahov in demonov, pa so le sužnji, ki jih valovi premikajo od točke do točke. In prav skozi ljudi se ne kažejo le njihova nasprotja, temveč tudi razklanost same družbene ureditve. Zatorej to ni film, ki bi nasprotoval le iranskemu režimu, temveč se dotika tematik, ki so univerzalne za vse dele sveta. Hkrati napada tudi resnice, v katere se ne dvomi. Morala ali pravičnost? Tvoja odločitev.