Seme zaupa zemlji

Alžirski film Inland (letnica 2008, režija Tariq Teguia) je prava mala posebnost. Več kot dve leti sem ga lovil na svoj trnek, vedno pristal na trdo zapisanih francoskih podnapisih, a nedolgo tega ugledal luč, ki mi je dala vedeti, da je naposled napočil trenutek najinega sožitja in srečanja. Hvala bogu. Ni ti vsak dan dano, da se poglobiš v alžirsko stvarnost, ki jo preveva verski fundamentalizem (ne bom ga poimenoval z grobo besedo terorizem, naj to počnejo drugi) in možnost notranjega razvoja države, ki si želi demokratičnega odločanja. To je očitno tudi v sami zgodbi, ki jo režiser večkrat preseka z idealističnimi dialogi mladeničev in mladenk, ki si za širjenje lastnih obzorij izberejo burne debate, mestoma na robu verbalnega nasilja, ki kličejo po temah demokracije, odnosa med Vzhodom in Zahodom, intelektualizma, družbenega in socialnega napredka. Morda tudi večje informiranosti in izobraženosti, ki se jasno kaže že v nameri, da glavni lik Malek, po izobrazbi topograf, potuje v odročne dele države, ki se še vedno spopadajo s krilatico družbe v razvoju. V vicah med peklom (vera) in nebesi (demokracija, kjer vsak lahko izrazi svoje mnenje in sledi lastnim strastem), ki ga določa prav napeljava elektrike, ki jo poskuša oblast (morda tudi privatna podjetja) speljati v odročne, ruralne predele, kjer se je čas bržčas ustavil in ljudi pustil obubožane ter prepuščene milosti ali nemilosti skrajnežev. Puščava pri tem odigra pomembno vlogo. Njena neokrnjenost. Groba slika zemljine golote. Neizprosna krutost pripekajočega sonca, ki zamegli pogled v horizont. Ob pogledu na pokrajino se soočamo z mislijo po čistokrvnem boju za preživetje, kjer je človek prepuščen lastni iznajdljivosti, politični in policijski korupciji, nadzoru ter mukotrpni vsakdanjosti, ki jo določa boguzaritniška realnost. Malek se tako znajde med svojimi službenimi obveznostmi (proučevanje terena, meritve idr.) in zavezanostjo kulturi in tradiciji krajev, kjer se zdi zgolj vsiljivec, ki mu ne zaupa niti njegov delodajalec, kaj šele policija in lokalno prebivalstvo, ki se še ni soočilo z navidezno mirnim obdobjem, kjer terorizem vsaj za nekaj časa (ur ali dni) opušča svoje namere in zavojevanje bodočih notranjih sovražnikov. Politični idealizem (skorajšnja komunistično predznačena plat dialogov) njegove mladosti se s tem bojuje s sedanjostjo (deželo v razsulu, negotovo prihodnostjo itd.), ki jo podkrepi sijajen soundtrack elektronskega ambientalizma, alternativnega post-rocka, afrobeata in raija. A to ni osrednja nit zvočnega dizajna, ki te vseskozi opominja na bližnjo (bližajočo se) nevarnost. S tem mislim na zvoke eksplozij, ki pretrgajo junakovo rutino – podnevi in ponoči. Lokalni pomočnik njegovo čudenje zavrne z besedami, da se je na bližnjem minskem polju zagotovo ujeta in razstrelila kakšna žival (merjasec?). A to je daleč od resnice. Alžirija je namreč prehodna država za afriške ilegalce in migrante, ki si z juga utirajo pot v Maroko (ali vsaj na mejo), kjer jih čaka še dolga pot do obljubljene Evrope (Španija, Francija). Pot je nevarna, saj poleg naravnih preprek pogosto pride tudi do ugrabitev, pregona ali smrtnih žrtev, kar me navdaja s strahospoštovanjem do poti, ki se ne bi nikoli zgodila, če bi Afričani vsaj razumeli ali doumeli strahote recesije, ki se odvija po celotnem razvitem delu sveta. Razvitem seveda v navednicah, saj navsezadnje tudi Alžirija nikoli ni bila ali bo obljubljena dežela. „Lepa, a tudi grozna in strašljiva država,“ po telefonu svoji družini sporoči mlado dekle, temnopolta prebežnica, katere domače ognjišče je neznano. Govori sicer angleško, kar me navdaja s prepričanjem, da najbrž prihaja iz Nigerije ali Kenije. Predvidevam. Njene korenine niso znane. Niti poreklo. A prekriža pot glavnemu junaku, kar pomeni vsak kanček upanja, da bo preživela in dokončno prišla na svoj cilj. Ali pač? V tem trenutku se film iz obče družbene in politične kritike alžirske stvarnosti spremeni v film ceste in tračnic. Ali bolje – film zaprašenih poti, kolovozov in puščavskih cest. Malek se odloči, da jo bo spremil do maroške meje, a vse ima svojo ceno. Opusti svoje nazadnjaško življenje, ki je postalo brez veljave, ko ga je zapustila žena in mu vzela edini naraščaj. S tem film preraste v popolno melanholično utopijo, iskanje poslednjega in izginjajočega obzorja, ki se vedno znova izmika. Utopijo, tako značilno za arabsko dušo. Polno vizualne poetike in naravnih lepot. Eterično popotovanje v samega sebe, odkrivanje drugih plati lastne osebnosti, meječe na vzdržljivost in žrtvovanje. Kroji cesto, ki vodi v osvobajanje od družbenih norm in pravil. Oblast mu je za petami, a riziko se splača, ko starost dokončno odkrije ideale, davno pozabljene in žareče v človekovi notranjosti. Film idealizma in upanja. Popolnega upora proti življenjski monotoniji, ki slej ko prej nastopi v življenju odraslega človeka, ki je pozabil na pomen besede tveganje.

Nekaterih filmov se ne gleda, čuti se jih. Z vsem telesom in dušo. To razumeva ti in jaz. Eden takih je tudi maroška psihološka srhljivka Pégase (letnica 2010, režija Mohamed Mouftakir). Ne občuti se le zgodbe, doživetij glavnih likov, ujetih v past časa, temveč tudi razpoloženj prekrasne vizualne podobe, ki začrta enigmatičen notranji svet ženske, ki trpi in počasi, počasi umira. Ne fizično – duševno. Zbudi se, zbudi se, speči angel. Dovolj dolgo si trpel silne muke, sedaj je čas tvojega osvobajanja. To je film, ki na najbolj simbolni način spregovori o položaju ženske v muslimanski družbi in arabski kulturi. V prenesenem in ne dobesednem pomenu tega stavka. Okove, ki ji jih nadene družina, še najbolj strašljivi in dominantni patriarh. Glava družine, ki si je vedno želel le sina, moškega potomca, ki bi strumno in ponosno zajahal konja, ki ne predstavlja le razumevanja arabske mitologije, temveč moč, vojno in razklanost med ponosno moškostjo in užaloščeno feminilnostjo. Oče namreč svojo hči prepriča, da je deček. Navsezadnje je vodja plemena katerega svetnik je prav jezdec in z njim ena najlepših živali – galopirajoči konj. Deklica, kasneje ženska, tako močno verjame laži, ki sledi mačistični manipulaciji in pranju glave, da se niti ne zaveda, da cveti v brhko cvetlico, ki ne zna pisati niti brati, kaj šele, da bi poznala svoje pravo ime. To izhaja iz večvrednosti moškega dediča, ki ni dan vsem družinam, ter položaju ženske, ki se mora odreči lastni identiteti in krhkim obrisom osebnosti, da bi zadovoljila pričakovanja družbe in skupnosti. Temu seveda sledi psihični razpad posameznika (ženske), ki ga film prikaže skozi halucinacije, sanje in izkrivljenega spomina, kjer nikoli ne veš, kaj je resnično in kaj ne. Kot da gledamo več filmov znotraj enega samega filma, preštevilne zgodbe, ki govorijo drugačne jezike in se ne izražajo v človeku razumljivem vedenju. Zgodbe, ki sočustvujejo z usodo nežnejšega spola in se trudijo razumeti vzgibe družbe, ki človeka silijo v nesmiselna in burna dejanja. V našem primeru je to umor in podoba incesta. Obeh zavoljo nadzora ženske, ki se ni zmožna braniti. Zelo podobno so tokovi časa in geografske razsežnosti ugonobili glavno junakinjo filma Incendies (letnica 2010), ki je še najbližji sopotnik svojega maroškega brata. A omenjeni film je bil vpet v širši družbeni kontekst, medtem ko Pégase razmišlja zgolj o intimni, osebni zgodbi neke družine, ki bi šla čez drn in strn, da bi zakrila sramoto, ki si jo je na hrbet nakopala sama. Film namreč spretno razlikuje med prvoosebnim pripovedovalcem in njegovo senco, saj človek ni zgolj skupek pričakovanj drugega, tvorba v boju proti tabujem in enoznačen enačaj med izkušnjami in doživetji. Prej kompleksno bitje, občutljivo v odnosu do drugega. Sestavljeno iz materine in očetove krvi. A DNK-ja ne določa le družina, tudi zgodovinski čas, prostor rojstva in bivanja, družbene in politične smernice, ki so v muslimanskih deželah vedno v neznosnem nasprotju ali vojni z željami in potrebami posameznika. Sploh, če si ženska, ki je prepričana, da je moški. Neizobražena in vzgajana v strogem prijemu prastarih verovanj, vraž in legend. Tu na obzorju pridirja motiv konja (že omenjenega) oziroma zgodba o konjevem gospodarju, ki je tako krvava in neusmiljena kot usoda glavne junakinje. Konj jo preganja. Konj jo poskuša ubiti. Konj ji napoveduje vojno. Glavni in stranski liki vseskozi govorijo o vojni (predvsem simbolni vlogi vojne), a te nikoli ne vidimo ali slišimo. Zdi se mi, da gre bolj za metaforično upodobitev vojne, ki že od malih nog divja v notranjosti ženske/deklice, ki ji ni dovoljeno sanjati. Sanje so vsem otrokom dežele že v zibki ukradene, „resnične“ so le krvave pravljice, s katerimi rodbina straši (podjarmi) svoje najmlajše, ki nikoli ne vedo, v kaj in komu naj verjamejo. Morda bi bilo na tem mestu dobro iz malhe trikov potegniti – ponovno in za vedno – trpko izkušnjo duševne bolezni. A tokrat ne bo vzdržala vode. Raje bi se nagibal na misel o post-travmatskem sindromu in izgubi svojske identitete, ki žensko iz naše zgodbe postavlja v nezavidljiv, mučen položaj. Položaj odločanja o lastni usodi in usodi bližnjega, ki ji stori silo. Film kot vročične sanje. Film, ki že dolgo ni na tako zapeljiv in psihološko zapleten način prikazale strahu do drugega in zanikanja lastnega bistva.

Življenje je lažje, če plavaš v smeri rečnega toka

Kakšna radost! Kakšna radost! Po štirih letih odsotnosti (ali bolje – igranja v filmih drugih avtorjev) se teksaški režiser Andrew Bujalski ponovno vrača na sceno s svojim novim filmom, preprosto naslovljenim Computer Chess (letnica 2013). Če si preslišala, je bil prav on s filmoma Funny Ha Ha (letnica 2002) in Mutual Appreciation (letnica 2005) eden pobudnikov mumblecora. Žanra, ki se je skozi leta razrasel v vse pore ameriškega neodvisnega filma in presegel pričakovanja. Morda ne v kvalitativnem smislu, zagotovo pa v kvantitativnem, saj je lahko vsak neprilagojeni kvazi-filmar in kvazi-intelektualec prijel za kamero, najel nekaj prijateljev in znancev ter se z njimi na dolgo in široko zapletal v improvizirane dialoge in nesramne situacije. Posnel tudi po več filmov na leto, saj je mumblecore znan po svoji naredi sam estetiki in ubornih proračunih, ki vsakemu ponuja kos pogače in sledenje svojim punkerskim sanjam. A z novim filmom Computer Chess se vsaj do neke mere poslavlja in odmika od žanra, ki ga je uspel ustvariti s svojimi poklicnimi kolegi. Nastavlja zametke avtorskega filma, ki mu nikoli ni bil prav tuj – čeprav do danes nedosegljiv. Stilsko je namreč tako napredoval, da ne moti niti prepoznavno govoričenje in duh spontanosti, tako značilen za njegove pretekle dosežke. Nič več tresočih se kamer iz roke, slaboumnih gegov ali klišejskih pridevnikov, ki povedi zastirajo pogled in jo napolnjujejo s prazno slamo domišljije. To je še kako opazno v dialogih, kjer posameznik sicer še vedno momlja in trobezlja, a ne brez namena ali tja v tri dni. Smisla povedanega. Koncept ima smisel, forma pa je podrejena času in prostoru, v katerega je film postavljen. Natančneje v 80. leta prejšnjega stoletja, ko je računalniška znanost zavihala rokave in se bistroumno usmerila v strumno postrojeno prihodnost, ki je odstirala neznano. Znajdemo se namreč na računalniški konferenci, kjer programerji, psihologi, znanstveniki, šahisti in ostala akademska „svojat“ predstavlja najnovejše šahovske programe, ki se v teku enega vikenda bijejo za primat na prestolu. Niso sicer še pripravljeni na boj s človekom oziroma tako programirani in natančni, da bi človeka tudi premagali (kaj šele šahovskega velemojstra), a zametki umetne inteligence, ki jo poznamo danes, so že nastavljeni prestavo višje, ki uravnava hitrost časa. Bržkone je to njegov najbolj „možganski“ film. Mar tudi najbolj dolgočasen? Ne. Daleč od tega. Pa čeprav opazujemo odnose med največjimi geniji in nerdi iz ameriških znanstvenih inštitutov (krogov). Prej bi si upal trditi, da gre za inteligentno komedijo, ki se ji iz ust – kot slina – cedi suhi humor in hudomušnost, ki združi pogovore o teorijah zarote, vojaški industriji, new age idejah, prihodnosti, razvoju umetne inteligence, računalnikih, ki bodo čez dvajset let že zmožni poparčkati neznance in ustvariti okolje za virtualni seks. Nenehno govorjenje ni z vso silo usmerjeno v navezovanje stikov – prej obratno. Umikanje oči od sogovornika, brundanje v brado, bežanje iz prostora, ko se nedolžnost možgančka sreča z ostarelim parom, ki ga napeljuje na ménage à trois. V vseh njegovih filmih je namreč očitno, da nemirni in skrajno absurdni dialogi delujejo na zavidljivi ravni izločanja lastne nesigurnosti, dvoma v sposobnost navezovanja pristnega stika, navsezadnje odkrijejo skrite, podtalne misli in osebnost vsakega junaka posebej. Njegove vzorce obnašanja. In ti, poleg medčloveških odnosov, so celo bolj pomembni od osrednje teme filma – šaha in računalnikov. Prav v tem je skrivnost njegovih filmov – nerodo naredi še bolj nerodno, slabiča še bolj slabotnega, nergača še bolj nergavega, arogantneža še bolj arogantnega, strahopetca še bolj strahopetnega. Če si seveda pozoren, ko se besedišče enega junaka križa in lomi na besedišču ostalih prisotnih, kar mnogokrat ustvarja neprepoznavno kakofonijo jezikovnih kod, ki vodijo v nadzorovani kaos. Ali bolje – Computer Chess se ne ukvarja izključno z zapletenimi sistemi strojev, temveč predvsem z ljudmi, ki jih ustvarjajo. Zatorej je to komedija absurda. A ne takšna, ki bi jo použile mase v Koloseju, kjer so igre bolj pomembne od kruha. Raje film za inteligentne karikaturiste, ki svet opazujejo z odprtimi očmi in usti, v svoje risane coprnije pa nasujejo genialni biserček za genialnim biserčkom. In kakšna ironija! Film sicer govori o napovedi prihodnosti. Novih časih, ki se skrivajo za sedaj še zaprtimi vrati (ne nazadnje se nahajamo v 80-ih). Posnet pa je na analogni video, kar izdelek spremeni v vizualno arhaičnost. Celo predpotopnost, ki se ne sklada z naprednimi idejami konference. A jih prav s tem smelo komentira. Ideje namreč nadgradi, popolnoma zariše prostor in čas (minimalistična mizanscena, kostumografija, make-up itd.), vizualna podoba pa celo preseže oziroma zasenči genialnost znanstvene misli. Mojstrovina. O tem ni nobenega dvoma.

Skozi leta in izkušnje z ameriškim neodvisnim filmom - sploh tistim, ki spregovori o utvarah mladosti in odraščanja – sem prišel do spoznanja, da so izdelki več ali manj variacija na isto temo. Včasih bolj subtilni, drugič kričeče provokativni. Težko je verjeti, da mladina nima snovi in uvida, s katerima bi prevzela gledalca in mu odprla vrata v nevidno in neslišno plat spoprijemanja z uganko odraščanja. A dejstvo ostaja, da se je zgodnja zaljubljenost, goreča strast, ki sem jo čutil do te kinematografije, spremenila v dolgotrajno in razumevajočo ljubezen, ki še vedno cveti, plodi brhke otročiče in ponuja določeno stopnjo varnosti, ki te brani pred razočaranji življenja. Morda filmi ne prinašajo nič novega. Ne povedo nobene pretresljivo nove zgodbe, ki bi zamajala temelje pričakovanj in videnega. A kljub temu mi je vedno v užitek, ko opazujem malenkostne detajle in odvode, ki oplemeniti in vsaj do neke mere spremenijo vsako prihajajočo generacijo, ki se ubada z istimi težavami in preizkusi. Naj si bo to droga, alkohol, zabava, seks, rolkanje ali kolesarjenje. Ni pomembno. Važno je, da imaš občutek, da to niso filmi, kjer bi akcija ali scenarij igrala najpomembnejšo vlogo, temveč predvsem atmosferika, razpon občutenj in razpoloženj. Da, to so razpoloženjski filmi, ki jih je najbolje gledati na vroč poletni večer s pokovko in hladnim pivom v naročju. Tudi dobra družba je priporočljiva. Če sploh imaš prijatelje, ki bi jih zanimal umetniški film – in ne zgolj naslednja senzacionalna komercialna epopeja, ki igra za vogalom v multipleksu. V to kategorijo sodi tudi prvenec, ki ga ustvaril mladenič Tim Sutton – film Pavilion (letnica 2012). Kos celuloidnega traku, ki ne dolguje svojega kratkega spomina burkaštvu Harmonyja Korina, šokiranju Larryja Clarka ali brezdelju Richarda Linklaterja. Prej minimalizmu Gusa Van Santa, kvazi-realizmu Mika Otta in misteriju Aarona Katza. Ta imena so tlakovala pot nadebudnim mladim ustvarjalcem z drugačnim pogledom na ameriško stvarnost, primestja in soseske, polne upajočih in brezskrbnih mladcev. Tudi Tim Sutton ne poseže po klišejih in stereotipih. To ni film droge in alkohola. Tako mamljivih vsevprek. Morda zvitek tu in zvitek tam. Občasno enkratno použitje spolnosti. Pri tem se zgodba o vprašanju človeških odvisnosti in stranpoti konča. Zato pa imamo opravka s plejado BMX-ov in rolk, ki predstavljajo simbol mladostne svobode in igrivega duha, ki se tu in tam spoprijema tudi z eksistencialnimi in bivanjskimi vprašanji, ki postanejo povod za ameriške migracije. Ob poletnih večerih in dneh je čutiti plaho brezskrbnost, brezvoljnost, dolgočasje in radoživost, ki ne pozna meja, ko se v parkih ali ob jezerih srečajo mladostni prijatelji. A odsotnost doma (vsaj pri enem liku), sidrišča (hotel ob hotelu), zdrave prehrane (fast food) in ločitev staršev ponujajo v razmislek dečkovo srečo in lahkoten korak. Dialogi niso pretirano pomembno ali v prvem planu skoposti besednih mediger, kar onemogoča globlje spoznavanje likov, sočustvovanje z njihovo usodo in vsakodnevnimi težavami. Niti ni čutiti čustvene vpletenosti gledalca, ki pogreša vsaj bežen razvoj osebnosti posameznega junaka, ki se na ekranu plodijo kot zajci na semnju. Za moj okus je likov občutno preveč. A dozdeva se mi, da to ni bil primarni namen samega režiserja, ki je hotel preprosto zgolj ujeti utrinke nekega poletja. Jih združiti v celoto vinjet in srečanj, kjer je znanstvo bolj pomembno od globljega prijateljstva. Ujeti bežno in spontano dinamiko tovarištva in zaupljivosti, ki na trenutke meji na dokudramo. Če ne že na dokumentarec. Daleč od pretencioznosti, kar ponazarja že sam naturalizem postopanja, dolgih voženj s kolesi ali pomenkovanja ob lahnem morskem vetriču. Povsem drugače kot marsikateri „mladinski“ film, ki poskuša ujeti duh odraščanja, a se ne zaveda, da ga preveva neka vrsta otožnosti in melanholije, ki je pričata o nezaupljivem in odklonilnem pogledu na bližajočo se odraslost in sprejemanje odgovornosti. Žlahtne sanje ali tiho ozvočeno popotovanje v srce idealizma? To je sedaj vprašanje. Ponotranjen svet, ki se zdi enakomerno porazdeljen med enigmatičnost in nedolžnost. Na svoj način. Poetičnost podobe pa te opomni, da se žalostim, ko pomislim na prihodnost. Na ljudi, ki bodo v prihodnjih letih mentalno zgnili in psihično propadli pod težo družbenih pričakovanj. Lahkotno, a osvežilno. PS. Glasbo je prispeval čudežni deček ameriške indie scene – Sam Prekop (The Sea and Cake).

Če bi bil kri, bi večno živel v tvojem srcu, drugi del

Pred leti mi indijski film ni bil pisan na kožo. Imel sem popoln odpor do Bollywooda in vsega, kar je vsaj malo spominjalo na plesno-pevsko rutino ter potujevanje gledalčevih pričakovanj. A to so bili časi, ko nisem poznal drugega obraza indijske kinematografije. Skritega masovni populaciji, ujetega v ideje umetniškega in neodvisnega filma, ki se je približal urbani ali ruralni realnosti. S časom sem drugo plat kovanca tudi odkril, spoznal do potankosti in iz srca vzljubil nekaj, čemur bi rekel tek na dolge proge, kjer začetni zanos preraste v globoko odobravanje in vsaj bežno poznavanje kulture, ki je bila nekoč piscu tega teksta tako tuja in skrivnostna. Da, na drugi strani komercialnega filma se skriva arthouse, ki predstavi Indijo v njeni pristni (pestri) družbeni klimi, medčloveških odnosih ter težavnosti spoprijemanja s tokovi časa. Lep primer je odličen omnibus Shorts (letnica 2013), ki je zgrajen iz petih kratkih filmov velikih upor sodobnega indijskega neodvisnega filma. Njihova imena si je vredno zapomniti in jih vpisati v beležnico prihodnosti, saj prodoren glas in samosvoja drža, ki v filmu učinkuje celovito in zaokroženo, seže v deveto vas. Shlok Sharma, Siddharth Gupt, Anirban Roy, Rohit Pandey in Neeraj Ghaywan. Meni neznani, a globoko zakoreninjeni v izostrenem pogledu na vrsto problematik, ki vključujejo nasilje nad šibkejšim, ženskami, družinske konflikte, prepovedane ljubezni, obraz življenja in smrti, pogrom človeštva in obsesivno-posesivno motnjo v partnerskem odnosu. Upal bi si trditi, da je površnemu opazovalcu takoj jasno, da se rdeča nit vseh petih kratkih filmov skriva v upodobitvi urbanega življenja in razkoraka med bogastvom ter revščino. A poglobljen pogled si za cilj zada podkrepitev vprašanja o vlogi ženske v sodobni indijski družbi. Naj si bo to v prikazu družinskega življenja, starševskega odnosa do svojih otrok ali partnerskega odnosa med moškim in žensko. Ženske so navadno žrtve. Žrtve objestnosti, nasilja, slabo plačanih služb, patriarhov, ki ustrahujejo vse okoli sebe, nizkotnih udarcev usode, kjer kasta odigra pomembno vlogo. Najbolj očitno se to izkaže v otvoritvenem in zaključnem kratkem filmu – Sujata (Shlok Sharma) in Shor (Neeraj Ghaywan). Velemesto pri rokovanju z žensko odigra pomembno vlogo, saj jo potisne na obrobje. V bedo in krik po socialnih spremembah. Večinoma na dno družbene lestvice, kjer so vseprisotna ugibanja o ločitvah in družinskem ustrahovanju. Volji do moči, posedovanja in nadzora. Celo smrt si vzame svojih pet minut, ko žrtev nasilja (žensko) postavi v položaj, ki zahteva ekstremno dejanje iz obupa. V prvem primeru je to umor bližnjega (moški sorodnik), ki ji celotno življenje spremeni v pekel, v drugem v podobah odrešitve in ločitvenega postopka, saj moški ne more poskrbeti za družino, kar ga pahne v polje zmerljivk in psovk, saj se med kladivo in nakovalo postavi njegovo razumevanje moškosti in feminilnosti. Oba omenjena kratka filma se spogledujeta z realizmom in naturalistično igro, Bombaj pa prikažeta kot osje gnezdo, kjer nikoli ne veš, za katerim vogalom preti nevarnost (moški ali drveči vlak). Kot da bi lepoto življenja iskala v jezi, nemoči in razžaljenosti, ki vodi do soočenja s svojimi preteklimi in trenutnimi travmami. Zanimivo je tudi opažanje, kako malo naredijo policija in državni organi za zaščito pravic ženske, ki se znajde v brezupnem položaju in pogleda v dno prepada, kamor jo pahne človeška nenasitnost in sodobno menjavanje vlog moškega ter ženske.

Najslabša epizoda (če ji tako lahko sploh rečemo) je bržkone prihranjena za samo središče, a tudi kratki film Audacity (Anirban Roy) v svoji igrivosti in komičnosti skriva občutek nestabilne družinske enote, ki se spopada z moško samovoljo in očetovskim grajanjem, ki vodi proti pomisleku o samomoru ujete in nerazumljene mladine (mladega dekleta), a je od vseh petih filmov še najbližje srečnemu koncu, ki se skriva v hudomušnih nasmeških in komediji zmešnjav. Vredno pa je omeniti tudi filma, ki s svojim futurističnim zamahom spregovorita o sprejetosti, prepovedanih sadežih in mejita na psiho-srhljivko tragičnih razsežnosti, kjer ženska ne predstavlja zgolj žrtve, temveč zamotano kliče po kataklizmi, v kateri se znajde urbano okolje na robu kaosa in anarhije. Epilogue (Siddharth Gupt) veliko dolguje Darrenu Aronofskemu. Sploh s svojimi hitrimi rezi, bravurozno montažo, meječo na upodobitev skorajšnjih shizofrenih stanj določenega razmerja, kjer ženska sicer nosi hlače, a občutka izgube in neljubljenosti ne more zamenjati za srečo in radost. Film je v svojem podtonu skorajda na meji znanstvene fantastike ali vsaj futurističnega pridiha žlahtne utopičnosti, a ga preseka tragični dogodek s konca, kjer lepe in prazne pogoltne žrelo smrti. Naposled naj se ustavim še pri post-apokaliptičnem, vizualno osupljivem delu Mehfuz (Rohit Pandey), kjer smrt predstavlja odo temini. Poemo, kjer moški prvič in zadnjič dokaže svojo ljubezen, a nima moči, da bi jo v razkroju sveta (velemesta) udejanjil. Ostaja le objem in dotik po smrti. Osupljiv in bizaren omnibus. Unikaten eksperiment novih obrazov in vzhajajočih zvezd. Vinjete urbanega življenja in vsakodnevnega boja. Želel bi si drugega dela.

The Man Beyond the Bridge (letnica 2009, režija Laxmikant Shetgaonkar) je eden redkih indijskih filmov, ki so posneti v jeziku konkani, pripadajočem krajem v predelu Goe. Kar daje filmu odročnost. Posebnost. Eksotični pridih, ki se odraža v verovanjih, vraževerju, kulturi in tradiciji regije, ki je v tej deželi izstopa s svojim navdihom in kančkom skrivnostnosti. Navsezadnje je to prvi celovečerni igrani film režiserja, ki je pretežno deloval v polju kratkega filma in dokumentarcev. V zamisli spočet že leta 2004, a trnovo pot do realizacije je tlakovalo nerazumevanje vlade, njen odnos do manjšin, nezmožnost financiranja filma, ki je šel skozi nešteto scenarističnih delavnic preden je ugledal luč dneva. Ne bom rekel življenjski projekt nadebudnega režiserja, enega upov neodvisnega indijskega filma, bržkone pa breme, ki se je z nejevoljno in obupavanjem rojevalo počasi, postopoma in s polžjimi koraki. Tako značilnimi za filmski medij, ki pripoveduje drugačne, nekomercialne in življenjske zgodbe. To ni Bollywood. Bližje svetovnemu art filmu, ki na svojski način predstavlja izumirajočo zapuščino dela sveta, ki ga mnogi še vedno označujejo z besedami „v razvoju“. Taka je tudi zgodba. Daleč od mestnih mravljišč in kričavega blišča. Bliže poljedelskim in obubožanim zaselkom, kjer ljudje živijo samozadostno in se zanašajo na pomoč drugega (skupnosti). A ta skupnost ima tudi svoja pravila delovanja in razmišljanja, ki mnogokrat vodijo do konfliktnih situacij, če si nekdo upa in drzne izstopati oziroma biti drugačen od večinske volje prebivalstva. Tak primer je gozdni varuh, osamelec, ki žaluje za umrlo ženo. Izločen iz skupnosti, ki jo redko obiskuje. Še največkrat, ko si priskrbi kaj za pod zob ali materialno dobrino, ki mu je narava ne nudi. S tem je tudi sam naslov več kot simboličen. Metafora mostu ni zgolj materialne in geografske narave. Torej, povezovanje dveh rečnih bregov, kjer ljudje prestopajo iz enega dela področja (gozd) v drugega (vas). Prej bi si upal trditi, da gre za psihološki simbol. Most kot vez z drugim človekom. Ljudmi. Na koncu se omenjena vez pretrga. Most pade v rečno strugo. Požgejo se vezi, ki ločijo samotarja s „civiliziranim“ svetom. Uniči se idila, ki je bila sprva radostna in vzajemna, na samem koncu pa človek, osamljen in izločen iz skupnosti, dokončno uniči (sežge) vse mostove (fizične in psihične), ki ga povezujejo s človeštvom in možnostjo sprejemanja drugačnosti. Dilema sožitja z ljudmi je sicer mamljiva, a tako kot je samozadostno - v svoj prav zaverovana - sama skupnost, tako je lahko samozadosten in v lastno pravičnost prepričan tudi mož, ki nima kaj izgubiti. Dinamika, ki vlada v vasi, je namreč naravnana pobožno. Slepo verjame v višje sile, duševno bolezen primerja z obsedenostjo z duhovi, ki se jo lahko pozdravi, če te vrač štirikrat udari z drevesno vejo. Kot da gledamo starodobno izganjanje hudiča. Če ozdravitev ni možna, si prepuščen umazaniji kolovozov, razcapan in zapuščen, izvržen iz skupnosti, ki do družbenih odpadnikov nima usmiljenja. S tem se tradicija (verovanje in zapuščina prednikov) kreše s sodno obravnavo tistih, ki si niso po svoji volji izbrali socialne izločenosti. V to jih je pahnila mati narava. Božja neusmiljenost, ki jih je spremenila v radostne, nedolžne otroke, občutljive za svet okoli sebe, nenehno prepuščene igrarijam in neumnostim, ki jih normalni ljudje obsojajo. Celo linčajo, če je temu potrebno. Taka je usoda nore ženske, ki prekriža pot glavnemu junaku, ki jo hrani, umiva, obleče od glave do pete, naposled vodi celo v svojo posteljo. Postane njegova družica in mati otroku, spočetemu izven zakonskega jarma. Pa čeprav bolna na pomračenem umu. A stigma seže tudi do vasi, ki postane razsodnik, porota in grobar njune sreče. S tem film spregovori o notranjem konfliktu, ki že dolgo vlada svetu. Konfliktu med družbo (skupnost), ki noče poskrbeti za šibkejše ali pomoči potrebne (ženska). Niti nima namena prevzeti odgovornosti za njihovo bolest. S tem pa onemogoča in obsoja tudi tistega (glavni junak), ki jo iz usmiljenja vzame v svojo skrb, uči občih vrednot in moralnega obnašanja, poskuša po lastnim močen poskrbeti za njeno ponovno vključitev v normalno življenje. Film je življenjski. Še preveč življenjski, ko spregovori o sočutju in obsodbah, ki hodijo po isti poti spoznanja človeške razdvojenosti. Nauk. Ne obsojaj drugega, če nočeš, da je sojeno tebi.

Če bi bil kri, bi večno živel v tvojem srcu, prvi del

image

Prekrasen in meditativen indijski film Katho Upanishad (letnica 2011, režija Ashish Avikunthak), ki zahteva potrpežljivega, razgledanega in odprtega gledalca, je popoln sopotnik klasike Sud Pralad (letnica 2004). Zavoljo tega, ker uporabi divjino, neokrnjeno, mogočno in z zvoki napolnjeno naravo, ki odigra pomembno vlogo pri razumevanju človeškega bivanja. Nesmrtnosti duše. Ne čudi, da se zatorej mladi vedoželjnež, učenec in asket, ljubitelj metafizike, hinduizma in klasičnih indijskih misli, odpravi na mentalno in fizično popotovanje skozi pragozd. Družbo, z njo pa pogovor, mu ponudi Bog smrti, ki ga v bistrih in subtilnih dialogih (velikokrat tudi monologu) poduči o smislu življenja, večnosti, duši, reinkarnaciji, posmrtnem življenju ter človekovi razpetosti med duhovnim, ponotranjenim spoznanjem in materialnimi dobrinami. Motiv ognja se v treh dejanjih (sploh v drugem, najdaljšem in besedno plodovitem, prvi in tretji del sta nema in podkrepljena zgolj z naravnim in urbanim zvočnim dizajnom) vseskozi ponavlja. Ognja kot očiščevalca. Vodnika na višji nivo zavedanja. Ogenj v srcu, ki te vodi do spoznanj in krepitve lastnega zavedanja. Ekvivalenta vodi. Otroka narave, ki občasno sicer uničuje, a hkrati ponazarja novo rojstvo in preporod človeka. Ali drugače – sonce, njegov oče, predstavlja oko sveta. Predstavlja možnost življenja. Možnost obstoja narave, ki bi lahko bila nadomestilo ali podaljšek tistega, kar imenujemo z besedo Bog. Ne preseneča, da učenec postavi tri vprašanja svojemu mentorju, veličini, ki pozna vse odgovore, zapletene ali bežne. Navsezadnje je Bog smrti. Želi si ponovnega srečanja s svojim očetom. Ljubečega odnosa, polnega razumevanja in topline. Ne le to. Že si spoznati skrivnost smrti. S tem tudi skrivnost življenja. Preseči cikel življenja in smrti. Preseči preprosti intelekt. Razum, ki nikoli ni in ne bo vodil v polje razsvetljenja. Morda je človeku lahko v pomoč, a pristno spoznavanje filozofskih vprašanj navadno v človeka prodre skozi odrekanje, celibat, odsotnosti posvetnih radosti, ukinitvi hrepenenj, strasti in želja, ki so le polena pod nogami višjega spoznanja. Potovanja duše iz umrljivega telesa. Film namreč zastavi alternativo pehanju za materialnimi dobrinami. Učencu več pomeni znanje in osebna rast, kot vse zlato, potomci, drage in svetleče se dobrine, ki onemogočajo človeku, da bi v celoti spoznal samega sebe. Lastne omejitve in zmožnosti. Spoznal svet v njegovem bistvu, ki ga vodi zla slutnja o koncu in pogromu človeštva, ki ga vodi pohlep, laž, grabežljivost, pohota, samozanikanje, nasilje. Pozabil je na okušanje sveta z vsemi svojimi čutili. Podlegel čustvenemu razponu, ki ne vključuje visokih vibracij, temveč nizke. Samospoznavanje namreč vodi do višjih stopenj človeške zavesti. Nad pravilno in napačno. Nad preteklost in prihodnost. Nad vzrok in učinek. Poti duše ne moremo spoznati skozi molitev. Razpravo. Razum. Odprt človek je lahko moder, a mora pri tem nadzorovati svoja čustva. Kot konji. Šele takrat duša zasije v svoji žarkosti. Pobegne ciklu življenja in smrti. A pot je dolgotrajna. Težavna. Nad okušanjem in čutili so misli. Nad mislijo je razum. Nad razumom duša. Nad dušo… narava. Večnost. Iskalec najprej svoj govor dojame z razumom. Kasneje z dušo. Naposled z naddušo, ki se prelije v nadbivanje. Duh, osvobojen vsega tuzemskega. To pa je brezbesedno. Brez oblike. Brez vonja. Ne da se ga prijeti. Ne da se ga okušati. Brez strahu. Večno. Film ni le poln naukov, življenjskih in filozofskih modrosti. Prej meditacija na večnost. Življenje. Kozmos. Človeško zmotljivost, ki se zasidra v nedrju blaženosti izpraševanja lastne minljivosti. Ob spoznanju namreč nastopi tretji del. Človek je izvržen iz kolesja časa in prostora. Hodi strumno naprej. Proti svoji usodi. Svet okoli se vrti v nasprotni smeri. Kot da večina ni v sozvočju z njegovim videnjem in mislijo, ki celo presega njega samega. Avtomobili drvijo ritensko, svet se je postavil na glavo. Ostal v precepu med lastno zmotljivostjo, pehanjem po napredku in razvoju. Drveč v preteklost. Nezmožen življenja v sedanjosti. Popoln film minimalistične strukture, a jasno začrtanih ciljev. Duhovnost pred materializmom. Stil življenja ob obče predpisanih branjih svetih spisov.

image

Ritwik Ghatak (1925-1976) je eden največjih indijskih režiserjev vseh časov. Nor, zlovešč in nevaren. Morda malce pretiravam, a poglej si kakšno od njegovih melodram – vse ti bo jasno. Prav pozivam te, da se utopiš v žalobnosti in trpljenju njegovih običajnih ljudskih junakov. Poplačano ti bo. Navsezadnje je bila njegova poglavitna tema, vedno izražena in obnovljena, prav človek in življenje. Vsakodnevne tegobe malega človeka, ki se je znašel v brezupnih, nerešljivih in usodnih situacijah. Zakaj nor? Zakaj nevaren? Vem, da se ob mojih zakoličenih trditvah, ki imajo smisel, sprašuješ prav to. Morda zaradi filmskega medija, s katerim je prelival kri. Stila filmanja, ki je veliko dolgovalo italijanskemu neorealizmu, ki se je ujel v past naključnosti in kričavosti melodrame. Bil je alkoholik. Predan alkoholik. Spil na galone opojnih hlapov. Vsak dan. V nasprotnem primeru ni mogel razmišljati in ustvarjati. In prav bolečina in alkohol sta utopila kakršno koli človečnost v njemu. Vsaj v poznih letih. Mnogi so se ga bali zaradi njegove nepredvidljivosti in spontanosti. Ne le žena in otroci, tudi njegovi stanovski kolegi (Mrinal Sen in Satyajit Ray) in učenci (npr. Adoor Gopalakrishnan, Mani Kaul in John Abraham), ki so mu peli hvalo, a niso mogli razumeti samouničevalnega podtona njegovih dejanj, besed in umetnosti. Nikoli ni mogel preboleti delitve Indije v poznih 40-ih letih prejšnjega stoletja, ki je sprožila val beguncev. Niti vojne za osamosvojitev Bangladeša, ki je storila isto in izpričala grozote človeškega trpljenja. To so bile stalnice njegovega umetniškega izraza. Ne le filma, tudi poezije, proze in gledališča. Navsezadnje je bil eden od začetnikov umetniškega filma v Indiji, ki je zanikal in izločil vse bollywoodske značilnosti in prepoznavnost v svetu (petje, ples ipd.), ter na novo spisal zgodovino kinematografije, ki je z njim stopila v novo, svetlejše obdobje. A bil je nerazumljen. Celo sovražen. Ko gledaš njegovo biografijo – sijajen film Meghe Dhaka Tara (letnica 2013, režija Kamaleswar Mukherjee), ki si je nadela naslov po njegovi „uspešnici“ - ti takoj postane jasno, da se močno boril z lastnimi pričakovanji, prepričanji in pogledom tujcev. To niso bili filmi za mase. Komercialni in dopadljivi. Daleč od tega. Prej bi jih razumel študent ali aktivist – ne pa navaden občan, kmet ali delavec. A prav o njihovih usodah je tako rad spregovoril. Risal nov zemljevid Indije in pisal svojo zgodovinsko resnico. Mani Kaul, legenda indijskega filma, je dobro povzel njegovo zapuščino: „Ghatak je odprl melodramo bolečini zgodovine.“ Indijske zgodovine. Preplavljene s konflikti, krvjo in spori med kastami. Kot da bi Shakespeare posegel po opojnih alkoholnih zvarkih in prepričal svoje sonarodnjake v možnost sprememb. Ne nazadnje je živel v prelomnih časih. Med bojem za neodvisnost. Koncem kolonizacije. Smrtjo Mahatme Gandhija. Vseprisotnostjo samomorilnosti med begunci z drugih delov države, ki niso našli svojega mesta po indijskih velemestih („njegova“ Kalkuta je bila v središču zanimanja). A on sam ni bil do ušes zaljubljen v film. Ni ga ves čas gledal, proučeval in analiziral. Tako kot gledališče je tudi film zanj predstavljal orožje. Kot je nekoč rekel: „Vsak umetnik ima svoja politična prepričanja. Vsaka umetnost je politična.“ Njegova je bila. O tem ni dvoma. A Indija nanj ni bila pripravljena. Sploh oboževani spodnji del družbene lestvice, ki mu je namenil svoj glas. Filmanje zatorej ni le umetnost, saj mora konec koncev služiti ljudem in jim pomagati v njihovem boju. Priročno orodje, da režiser izrazi svoje nestrinjanje, gnev in jezo, ko opazuje trpljenje in žalost svojega naroda. Morda ne bo razumljen danes, vsekakor pa jutri, ko bodo zanamci na novo poskušali razumeti pomen njegovih del. To se je tudi zgodilo, saj je bil za časa svojega življenja razžaljen. Uničen. Na robu bankrota, saj je filme snemal sam. Iz lastnega žepa. S tem tudi družino spravil na kant. Navsezadnje končal v psihiatrični bolnišnici zaradi depresije in pijače. Še več, preživel mnogo elektrošokov, ki so scvrli še zadnje atome njegove kreativnosti. Biografski film se večinoma odvije prav za zidovi umobolnice, kjer uprizarja svojo poslovilno predstavo. Ne le to. Spominja se svojega življenja skozi sanje, halucinacije, medle asociacije v pogovoru z zdravnikom in ženo. Morda ni poimenovan po svojem krstnem imenu, a več kot očitno je, da je glavni lik zgrajen kot njegov alterego, ki si na vse načine - tudi z izbuljenimi, norimi očmi, ki hlastajo za resnico - poskuša izboriti zasluženo priznanje za dosežke. Ne slavo. Ta bi bila pretirana za njegov razuzdan način življenje. Le mirni spokoj pritrditve, da indijska filmska zgodovina brez njega ne bi bila to, kar predstavlja v svetu danes.

The number of the beast (666)

Danes je dan za slavje. Slavje teme. Dosegli smo magično mejo, ob kateri se ti zvrti v glavi. Blog, ki se je znašel v hudičevih rokah. Zaporedna številka 666. Zato je prav, da ga posvetim žanru, ki se s tem sklada – grozljivko. Za uvod bi priporočil – z vsem srcem – ameriški rimejk mehiškega kulta Somos Lo Que Hay (letnica 2010), ki vsaj zame – in še redke prisotne – predstavlja enega vrhuncev žanrskega filmanja zadnjih let. Sploh zavoljo unikatne predstave socialno-politične ureditve mehiške stvarnosti, življenja na robu družbe ter vseprisotnih motivov pogroma kapitalizma in revščine, ki dandanes ne pripada le tretjemu svetu. Državam v razvoju, kjer korupcija in kriminal cvetita, temveč tudi Zahodu, ki se sooča s prepoznavno ekonomsko krizo. Somos Lo Que Hay je bil s tem popolna kritika razpada družbenega sistema, ki vodi v pomanjkanje, izgubo občih vrednost ter krizo identitete, kjer mali človek z vsakim naslednjim korakom postaja bolj in bolj odvisen od lastne iznajdljivosti in volčje lakote, ki si za cilj zada ekstremno spoprijemanje z besedo tabu. Tabu je namreč uravnilovka. Nekaj, kar človek dojema kot pobudo v rokovanju s pravilnimi in napačnimi življenjskimi odločitvami. Tabu kot simbol zavedanja, da svet že od pradavnine deluje po strogih in nepisanih pravilih, ki se jih ne krši. Sploh, če želiš obdržati svet v ravnovesju, kjer je človeku že v zibelko položeno spoznanje o moralnosti njegovih dejanj. Naj si bo to pedofilija, incest ali kanibalizem. Družbene norme morajo prevladati, da svetu ne zavlada anarhija ali temna stran človeške razdvojenosti med poštenostjo in dobroto na eni strani, ter zlom in krutostjo na drugi. Somos Lo Que Hay je s tem postal poslednja sodba boja za preživetje v družbi, ki človeka zanika do te mere, da je primoran – zavoljo odraščanja in sprejemanja odgovornosti za družino – kršiti temelje, na katerih sloni človeška rasa. Naj si bo v preteklosti ali sedanjosti. S tem pridemo do ameriškega rimejka, ki je naslovljen z istimi besedami, a drugačnim pripovednim naglasom – We Are What We Are (letnica 2013, režija Jim Mickle). Lahko priznam, da so mi redki rimejki - sploh ameriški - s tako lahkoto sedli na dušo. A pričujoča filmska posvetitev originalu mi je zlezla pod kožo. Zakaj, še sam ne vem. Režiser je namreč odvzel kritično družbeno-politično osnovo originala, film iz urbanega okolja prestavil v nazadnjaško in konzervativno okolje ameriškega podeželja, a vseeno obdržal osnovno temo kanibalizma in družinske povezanosti. A v našem primeru kanibalizem ne predstavlja odvod tretjega sveta, ki ga ločijo kilometri od obljubljenih severnih in zahodnih dežel, temveč poudaril le motiv družbene in socialne izločenosti in izolacije, ki bi bržkone delovala še mogočneje in izraziteje, če bi se film odvil v getu velemesta (podobno kot original). Navsezadnje se tudi Amerika spopada z revščino in krizo, izpisano na obrazu priseljencev, manjšin ali razžaljenega dna družbene lestvice. Vse, kar nam zatorej ostane, je družina v razsulu. Predstavljena skozi prisotnost glave družine, zloveščega patriarha, ki si ob odsotnosti (smrti) matere prizadeva na sebi lasten način vzgajati podmladek, ki ga hoče prisiliti, da zakoračijo po istih stopinjah, ki jih je v snegu ustvaril že sam. Zato bi si upal trditi, da je to predvsem zgodba o napetih in posledično pretrganih družinskih vezeh, težavnosti odraščanja in pomenu starševstva, ki je bržkone najtežji poklic na svetu. Hkrati družbeno kritiko zamenja verski fundamentalizem. Vera in prastara mitologija, kjer družina, z njo pa njena nedotaknjenost, svetost in preživetje, določa človeka v njegovem bistvu. Družinska tradicija, kulturno okolje in vez s preteklostjo, ki je pomembnejša od razreda ali družbenega statusa. Religija igra v filmu pomembno vlogo, a je izkrivljena in iznakažena s strani njenega interpreta. Tako kot se mnogokrat pripeti, ko svete spise pogledujejo različne oči, ki določajo raznolikost človeške vrste. Hkrati je to film o drugačnosti. Osrednji temi tega bloga. Stigmi. Odpadniki, ki ne delujejo v prid skupnosti, temveč jo uničujejo od znotraj. Niso bogaboječi, saj ne verjamejo v poslednjo sodbo, ki bi položila roke na njihova neusmiljena dejanja. Samozadostni. A vsaj na obrazih otrok se v filmu izriše uvodna misel o pomenu lastnega dejanja, kršenju tabujev in večnem izpraševanju moralnosti odločitev. To ni zgodba o zločinu in kazni. Vsaj v celoti ne. Prej zgodba o lastnih koreninah in osvobajanju (odraščanju) od trdega primeža družine. Rezanju popkovine. Če iščeš strašljivo, grozljivo in šokantno zgibanko, film bržkone ni spisan zate. Če pa te zanima atmosferska karakterna študija človeka iz mesa in krvi, bo zadovoljstvo popolno tako ob originalu, kot presenetljivo izdelanemu rimejku, ki je sicer povsem drugačna pošast. Dovolj globokoumna, da ji ni potrebno posegati po mlakah krvi in iznakaženih truplih, da bi dosegla svoj cilj.

Pop Skull (letnica 2007) je zame še vedno eden biserov sodobnega ameriškega žanrskega filmanja. Filma ne morem označiti za čistokrvno grozljivko, saj je njen pečat segel dlje od psihičnega zloma posameznika. Tudi njen stvaritelj, režiser Adam Wingard, ni klasični horror režiser. Bržkone pa bi ga proglasil za enega zastavonoš prenove rigidnosti in enosmernosti, v kateri so znašli mnogi avtorji, ki poskušali na silo grozljivki utreti pot v novo tisočletje. Če od groze pričakuješ kaj več, si našel mojstra, katerega filmi ne posegajo po prepoznavnih žanrskih obrazcih in trikih praznega šokiranja. Veliko dolgujejo občutju in napetosti ozračja. Psihologiji. Posebni efekti se znajdejo nekje v ozadju dogajanja. Če režiser po njih sploh poseže. Redko. To so pač filmi o sleherniku, ki se je znašel ob nepravem času na nepravem mestu. Ljudeh z napakami in defekti. Zgodbah, ki niso nujno podkrepljene z duhovi, pošastmi in nadnaravnimi silami. Prej sesalcih, ki so sposobni najhujšega zla spričo notranje nuje in brezsramnega spogledovanja s peklom na Zemlji. Lep primer je tudi njegov film A Horrible Way To Die (letnica 2010), ki je predvsem psihološka grozljivka. Meječa na srhljivko. Drama je pomembna. Toliko kot inventivna izraba tehničnih zmožnosti filmskega medija. Zgodba je bila že mnogokrat povedana (morilec pobegne iz zapora in poskuša najti svoje bivše dekle, ki ga je ovadilo in spravilo v samico), a redko na tako silovit in brezkompromisen način, kjer zapeljivo grozeča atmosfera - moja najljubša plat sodobne grozljivke - učinkuje na več načinov. Skozi pripoved o nezmožnosti novih začetkov. Človeško šibkost in odvisnost. Ohromelost zavoljo preteklih travm, ki postanejo tukajšnja realnost. Izrisa krhke in počasi razpadajoče človeške osebnosti (duše), ki ni zmožna nositi bremena lastne uklonljivosti in breztežnosti. Tveganje, s katerim režiser upravlja strahotno občutljivo vožnjo proti hudičevemu nedrju, se kaže v človeški nezmožnosti rehabilitacije. Povrnitev v stanje, ki mu smelo pravimo normalnost. A kaj je v današnjem času sploh normalnost, če ne prav strahopetno zanikanje lastne bolečine in ranljivosti. Za psihološki oris posameznikovega duševnega stanja ne potrebuješ odrezanih glav ali gromovniškega spogledovanja z enačbo žrtev-krvnik, temveč zgolj adrenalinski spust v brezno, kjer življenje v pozabi ni več mogoče, preteklost pa uide z vajeti in človeka s čekani ugrizne v zadnjo plat. Kot da pri tem simbol alkoholizma določa realnost, v kateri se znajdejo glavni liki – slabotna in melanholična ženska ter njen novi ljubimec. Že nekaj mesecev sta trezna, a to še ne pomeni, da nista vpeta v lastno mračno preteklost. Režiser s tem poskuša povedati, da je življenje brez odvisnosti še hujši boj s samim seboj. Krčevito stresen in neizprosen, saj človek dokončno pogleda v lastno notranjost. Navadno ga je tega strah - in ni navdušen nad tem, kar vidi in najde. Zatorej je razumljivo, da je film sestavljen iz dveh paralelnih zgodb, ki se prepletata – preteklosti in sedanjosti. Flashbacki vdirajo in lomijo strukturo trenutnih spoznanj, ki ga podkrepi močna zaslomba na surovih premikih kamere iz roke, ki s tresenjem ponazarja uničeno duševno stanje in vrtoglavico (odvajalni efekt) treznosti. Kot da glavna junakinja živi v nekem medprostoru, ki ga določajo zatemnitve in kadri izven fokusa, kar še poglablja duševni razkroj, ki smo mu priče v večini Wingardovih preteklih filmov. Režijski triki slonijo ne le na poigravanju z junaki, ki so se znašli v pajkovi mreži, tesno stkani, da ulovi čim več svojih bodočih žrtev, temveč tudi na poigravanju z gledalčevimi pričakovanji, kar jasno dokazuje zapletena kronologija dogodkov. Ni nam vedno znano, v katerem časovnem okviru (ali duševnem stanju) se trenutno nahajamo. To ni zavoljo manipulacije zaradi manipulacije same (gledalec kot igračka v režiserjevih rokah - mnogokrat očitek sodobni in pretekli grozljivki), temveč predvsem zaradi ustvarjanja osupljivih vizualnih svetov (tako zunanjih kot notranjih), ki jih nadgradi ambientalni zvočni dizajn elektronskih šumov, dronov in cvrčanja. Vse je podrejeno minimalizmu – tako gola zunanja pokrajina, kot uborno opremljeni prostori domov. Oboje je zavito v hlad in sivino, ki se sklada s temo, ki vlada v junakih in antagonistih. Junakinja je pravzaprav zgolj ena, anti-junaki pa vsi, ki ji zaslepijo njeno pot. Uničujoče je gledati samosvoj komentar sodobnosti, ki poskuša na svoj način negirati zlo. Se zoperstaviti nasilju zaradi nasilja samega. Motivi so vedno megleni. Neizluščeni iz mlakuže, ki ji pravimo pripravljenost, da izključiš zlo in poskušaš navezati pristen stik z bližnjim ali tujcem. Toliko bolj grozljivo je spoznanje oboževanja množičnih morilcev, ki vsak dan dobivajo na tone pošte, oboževalci jih spreminjajo v novodobne superzvezde, izprijenost in perverznost pa odideta svojo pot, ki kliče po vpetosti v nelogičnost razuma.

Spomni se. Odštek in doklop. Spomni se izklopljene elektrike, ki poraja nadrealistični in fantazijski horror, ki ga redko srečaš na svojem popotovanju skozi obujanje žanrskih mejnikov. Poslastica. Spregledana in pozabljena. Nezasluženo. Govora je seveda o filmski legendi. Žalostno preminulemu botru hongkonške grozljivke - gospodu, ki se skriva za imenom Chih-Hung Kuei. Omenjan in slavljen. Predvsem z njegovo mojstrovino Bewitched (letnica 1981), o kateri sem se pred časom že razpisal na dolgo in široko. Odkril njegovo čudaštvo. Naposled. Odkril nekonvencionalne metode dela. „Predčasnost“. Brezglave epopeje črne in bele magije. Ponorele slavospeve budizmu in duhovnosti. Nekje je potrebno začeti. Tudi nadgraditi raziskovalno žilico z drugim delom sage, ki se odvije med Hong Kongom, Tajsko in Nepalom. Če je bil omenjeni film nevsakdanji, žanrsko oporečni, domišljijsko na meji pretenciozne trash estetike in nizkih proračunov (da hitrosti snemanja niti na omenjam), ga klasika studia Shaw Brothers – film Mo aka The Boxer’s Omen (letnica 1984) – še nadgradi v svoji bizarnosti, hudodelstvu, gravžu, neopisljivi erotiki. Vsemu kar leze in gre iz sveta mrčesa ter plazilcev. Požrešnosti stranskih in glavnih likov, ki se bašejo z odurnimi fekalijami, premlevajo jedače eden drugega, molijo glavo v vrelce teme, kopljejo po drobovju krokodilov, hodijo s črvivimi obrazi po svetu, oslepijo z iglami v očeh. Nastavljajo svoje telo neštetim udarcem usode, ki film spremenijo v resnični boj za preživetje. Ne preživetje fikcije, temveč vpletenega osebja (predvsem igralcev), ki se znajdejo v ogrožajočih in mukotrpnih situacijah med snemanjem. Visokooktanski je tudi sam film, kjer se na žive in mrtve spopadeta dobro in zlo. Kjer junaki zaradi spolne sle izgubijo vse svoje herojske moči. Kjer večnost budističnega meniha ugonobi nepripravljenega junaka, ki se bori za življenje in utaplja v maščevalnih naklepih. Mnogo je moralnih naukov. Iz njih se učimo in si nazdravimo na dolga leta. A prav slavje ob dnevu miru in spokoja je tisto, kar posledično kos celuloida spremeni v svoje popolno nasprotje. Tudi usodnost odigra pomembno vlogo, ko beseda nanese na budizem, ki je edini zmožen lastnoročno obračunati s silami zla, saj smo priče epskemu spopadu dveh nasprotujočih si nadnaravnih imperijev. In da ne pozabim. Gravž ob stran. Grozljivko tudi. Preseneča me, koliko humorja je potrebnega, da ceneni in groteskni (naredi-sam) posebni efekti zaživijo v svoji sanjavosti, igra pa s svojim pretiravanjem preseže tragikomičnost, ki jo v sebi skriva dolgotrajni urok. Vraževerje, ki hodi vštric z duhovnostjo. Mar so to začetki asian extreme, ki je pred leti prevladoval po kinodvoranah? Vsekakor. Na nek absurden in magičen način. To pač niso grozljivke, ki bi strašila in ti zamotale sanjske frekvence. Raje bi si upal trditi, da gre za prevratniško filmsko gverilo, ki si je upala oditi dlje od svojih stanovskih kolegov. In prav zato utonila v pozabo, naftalin, iz katerega jih sedaj - leta po nastanku - vlečemo, ter se navdušujemo nad neštetimi idejami mojstrov, ki so iz manj naredili več. Velemojstrov, ki so do potankosti obvladali svoj posel in obrt, iz nje pa ustvarili manično umetnost za masovno použitje, ki je presegla najbolj nore sanje vsakega obiskovalca kinodvorane. Desetka za čudaštvo in originalnost.

Shadow demon

Zakaj tega nihče ne vidi? Zakaj to ni širše znano? Zakaj včerajšnji morilci postanejo današnji zmagovalci? Slavljenci? Heroji? Kdo so neimenovane žrtve? Nedolžne žrtve? Kakšna so njihova imena? Posredna škoda ali terorist? To so vprašanja, ki si jih zastavljam tukaj in sedaj. Z menoj pa sijajen dokumentarec Dirty Wars (letnica 2013, režija Rick Rowley), ki pluje po nevarni in globoki strugi risanja novega svetovnega zemljevida in političnih tokov. Popoln presežek, ki se jasno zaveda, da se vojna proti terorju, nekoč križarski pohod, danes pa vsakdanjost mnogih držav po svetu, nikoli ne bo končala. Večna križarska vojna, kjer nikoli ne vemo, kdo pije in kdo plača. Ok. Amerika. Že res, a zavedati se moramo, da ni osamljena – naj bo še tako osovražena. Po vsem kontinentu namreč plačuje oblastnike ali vojne poslanike, ki namesto njih, skrivoma, bijejo boj proti nevidnemu in neslišnemu „sovražniku“. Zatorej je na mestu, da rečemo, da je to nevidna in neslišna vojna. Vojna, ki v kateri se bojuje največja mojstrica vojskovanja vseh zgodovinskih časov – Amerika. Država, ki sicer slavi smrt terorista (njegovo ime je znano), zloveščega in zlobnega, a hkrati zanika vsakršno vpletenost v poboje nedolžnih življenj, ki smo jih že davno tega pozabili šteti. Lista je neskončna. In tudi oni so nevidni in neslišni. Anonimni. Iz njihovih teles izdolbeni naboji, ki izginejo v megli zakrivanja in prikrivanja. Tega se zaveda tudi raziskovalni novinar Jeremy Scahill, osrednji lik pretresljivega filma, kjer ga pot zanese od Afganistana, Iraka, Somalije, Jemna do nešteto drugih držav, ki jim vojna nikoli ni bila napovedana, a se na njihovem ozemlju vseeno odvijajo skrivne operacije, ki niso natančno odmerjene ali izpeljane s kirurško zmogljivostjo. Tam, kjer so obrazi skriti, imena pa zakopana pod nešteto birokratskimi pisarijami, je dovoljeno vzkliti tudi številnim paravojaškim enotam. Blagoslovljenim s strani ameriškega predsednika. Posebnim vojaškim odredom, ki naj ostanejo neimenovani. Raje jih poimenujmo z nadimkom, ki ga je za njih spesnil žalujoči afganistanski starec – ameriški talibani. Prav ima, saj tudi oni delujejo ponoči (tako kot pravi, čistokrvni talibani), izvajajo tudi po dvajset akcij in racij na noč, kjer tarča ni vedno krivec ali krvnik, temveč mnogokrat otroci in celo nosečnice. Hja, le vprašaj upokojenega ameriškega generala, če se mu zdi tako posredovanje na vojnih ali miroljubnih ozemljih smotrno in pravilno. „To je pač vojna. Se dogaja,“ reče z resni obrazom, zraven pa doda, da so tudi njega velikokrat napadle oborožene ženske, smrtonosne in krvoločne, ki niso bile nič kaj drugačne od svojih moških kolegov. Hm. Vau. Prav takšen odgovor bi pričakoval od zaslepljenega, verujočega v sistem in predanega vojaka, ki ne vidi izven škatle ali pa si zgolj noče priznati, da nedolžne žrtve v vojni sploh obstajajo. Kdo je nedolžen? Kdo je kriv? Nihče ne ve z gotovostjo, saj so vsi del vojne mašine, ki melje in gre neznano kam.

Zadnjič sem prebral, da se, na primer, v Iraku že krepijo nove teroristične celice. Navadno ne verjamem vsemu, kar zakuhajo množični mediji, a lahko se vprašam, kakšen je bil namen uničujočih vojn, ki so se kitile z uvažanjem demokracije in miru ter izvažanjem dobička, ob odhodu okupacijskih sil pa sprožile še večji kaos in nered. Poboj za pobojem. Rojstvo novega bombaša, ki zasede mesto umrlega. Vojno dobičkarstvo že, a podobna zgodba se bo bržkone zgodila tudi v Afganistanu, ko Amerika odide in za seboj zapusti nedolžne žrtve, ki bodo kmalu ponovno prepuščene talibanom. Pri tem je brez pomena, da prebiraš članke o humanitarnih akcijah, večjih pravicah za ženske in njihovi volji do izobraževanja, saj je to jama brez dna, ki jo bo kmalu zasul gramoz, ko bo Amerika dokončno ugledala, da se je približala ciljni črti izčrpavanja določene regije. Ali pač. Pustimo se presenetiti. Življenje je polno „čudežev“. Dirty Wars nas spretno poduči, da stvari nikoli niso take kot se zdijo na prvi pogled. Naj se še tako mogočno upiramo sistemu represije in opozarjamo na zločine po svetu, konec koncev sva ti in jaz, ki piševa, bereva, se izobražujeva in misliva s svojo glavo, zgolj terorista oziroma neželena osebka, motnja v uravnoteženem sistemu, ki morava biti odstranjena z zemljevida, ki vzpostavlja status quo. Dandanes smo resda bolje informirani o stvareh, ki se dogajajo po svetu, a kaj nam je zares storiti. Opozarjanje na problematike je eno, delovanje in aktivizem drugo, a vse posledično vodi v slepo ulico spoznanja lastne in kolektivne nemoči pred mlini na veter. Nič kaj drugače ni z raziskovalnim novinarstvom, ki je slej ko prej utišano, novinarjev ugled oblaten, misel pripeljana do teh ekstremov, da so prav tisti ljudje, ki delujejo, kmalu onemogočeni, njihove družine pa pristanejo na spisku najbolj iskanih. Če Amerika prostodušno ubije svojega državljana, ker je naglas nasprotoval njeni politiki, kaj lahko doleti šele njegove potomce, ki niso usmrčeni zaradi tega, kar so storili, temveč zaradi tega, kar bodo šele postali. S tem pa se vije neskončna jara kača vojne proti terorizmu, ki ne pozna meja – le skupek nedolžnih žrtev. Z gotovostjo lahko trdim, da njenega konca ne bom dočakal za časa svojega življenja, saj se zdi, da je lakota po vojskovanju nenasitna, želja po uveljavljanju moči in svetovne nadvlade (novega imperija) pa preveč mamljiva, da bi jo utišalo nekaj neustrašnih glasov. Svet je le bojišče.

Finski dokumentarec American Vagabond (letnica 2013, režija Susanna Helke) govori o ameriški realnosti. O malih zakotjih, kjer je prepovedno slediti svojim sanjam in poiskati drugačno spolno identiteto. Postati gej. V najstniških letih. Tega se zavedata tudi James Temple, glavni pripovedovalec zgodbe, ter Tyler Johnson, njegova boljša polovica. Ljubimca, ki pobegneta od doma in sledita svojim sanjam. Ameriškim sanjam. Poti v obljubljeno mesto. Gejevsko meko. San Francisco. Mesto, kjer je dovoljeno biti drugačen. Mesto, kjer je dovoljeno biti človek. Najsijajnejše mesto. Vsaj v njunih očeh. A zgodba se odvije drugače. Dokumentarec namreč pogleda v oči obeh likov, brez sodbe razgali njuno medsebojno povezanost, izriše zemljevid srca. San Francisco namreč ni obljubljena dežela. Daleč od tega. Mesto sivin. Moških v sivih poslovnih oblekah. Sivih cestah. Sivih ulicah. Sivih golobih. Sivih oblakih. Mesto, kjer ti sicer ni potrebno gledati nazaj v lastno preteklost, bolečo in trpko, a tudi prihodnost nima pravega odmeva v zvokih urbanega središča, ki pogoltne in izpljune še najžlahtnejše in idealistične ljudi, ki grebejo za zlatom. Na brezdomce vsi gledajo zviška. Tudi v San Franciscu. Tudi gejevska skupnost. In teh brezdomcev je iz dneva v dan več. Izgubljenih, pobeglih in popotniških mladeničev, ki jih je družina zavrgla, ker so bili v njenih očeh nosilci bolesti. Kužni. Družina zaradi pobeglih „psov“ že ne bo opustila svojih vrednot in morale. Sploh pobožna mala ameriška mesteca, kjer biti gaj ni tabu le za skupnost in družbo, temveč tudi za samo družino, ki živi v zanikanju. Zgodbe so pretresljive. Spoznamo primer fanta, ki ga je oče ob odkritju njegove spolne usmeritve vrgel na cesto. Z nekaj oblekami vred. Dve leti je spal na igrišču za šolo. V knjižnici opravljal domačo nalogo. Dopoldne hodil k pouku. V doglednem času le zaključil šolanje. Potem pa hoj, pot pod noge. Kamor te veter zanese. Nisem še gledal film o gejih in brezdomstvu. Brezdomstvu pod pragom revščine. Stigma ena. Stigma dve. Stigma tri. Kar kopičijo se, ko prvi del dokumentarca pripoveduje tragično zgodbo o ljubezni in spanju pod milim nebom. V parku. Preživljanjem z občasnimi krajami, izkoriščanjem neznancev, dvoboji s policijo. Vsega po malem. A naj si bo to film o prvih izkušnjah (večinoma negativnih) v novem kraju, privajanju in odrekanju, konec koncev je to tudi izdelek o upanju. Drznem upanju. O predsodkih, begu od doma in težavnosti sprejemanja človeka z njegovimi slabostmi in dobrimi platmi. Kako preživeti s svetu, če si drugačen? Kako si najti prostor pod soncem? Vprašanji, ki se borita z ustaljenim razmišljanjem vsakega – tako sprejetega kot izločenega. Mar to ni Amerika? Najbolj svobodna dežela na svetu? Dežela, kjer lahko vsak okusi del slave, poseže po bogastvu in pokaže svoj pravo obraz? Le na papirju. Le v pogovoru. Le tajno. Resničnost je drugačna. Življenje na veliki nogi je dovoljeno le peščici, drugi, na primer James, bodo do konca življenja označeni z besedno zvezo „spolni prestopnik“. Grešnik. A to je že druga zgodba, kjer seks z mladoletno osebnostjo postane posilstvo, družba pa prestopi v stigmo številka štiri. Da, to je film stigme. Proti njej se bori, a nima moči, da bi dosegel širše občinstvo, ki bi preseglo število prebivalcev njegovega rojstnega kraja. Škoda. Kako lepo bi se James počutil, če ne bi čepel v zaporu. Kako lepo bi se počutil, če bi živel v svetu, kjer ga bližnji in okolica ne bi ozmerjali s pederastom. Kjer ne bi bil razdedinjen. Odpisan. Kjer si družina ne bi mislila, da nasprotuje besedam Jezusa Kristusa, ki si zanj te usode ne bi želel. Kako je lahko otrok gej, ko pa so nauki v Bibliji jasni in točni, si misli mati, ko naposled v drugem delu dokumentarca prvič stopi pred kamero. Družina se namreč pomiri. Najde sporazum. Na oči privrejo solze. A zakaj bi ti morala lastna mati in oče odpuščati nekaj, kar sploh ni zločin? Kar je del tebe? Kar si ti? Ne čudi, da ima veliko nesigurnih in zmedenih gejevskih najstnikov samomorilske težnje. Misli. Večkrat. Ne le enkrat. A potem lahko pred njih stopi oče, čistokrvni lovec, jim v roke potisne nabito puško in jim hladnokrvno reče: „Dokaži mi!“ Težavnost teme potrka na vest gledalca. Ne more ga pustiti hladnega, ko združi impresionistične posnetke ameriške pokrajine z uličnimi kadri govorečih glav. Vse pa podkrepi žalobna zgodba, ki jo v voiceover monologu podaja glavni lik, ki včasih preudarno, drugič cinično, tretjič pa trpeče ponuja v obed problematiko, ki ponovno po vsem svetu lomi kopja.

Drag City poznamo predvsem po njegovem glasbenem založništvu. Cenjenem in malikovanim. Profiliranim. V zadnjih letih se je usmeril tudi v polje filmskega medija. Sprva s Trash Humpers (Harmony Korine), kasneje tudi z zanimivim, čeprav nekoliko zavajajočim dokumentarcem Dragonslayer (letnica 2011, režija Tristan Patterson). Že pred časom sem o tem filmu slišal mnogo pohvalnih besed s strani ljudi, katerih mnenje cenim, a impotenca slehernika je bila po raznih forumih in medijih usmerjena v popolno odklonilno držo, meječo na sovražni govor in pljuvanje po glavnem liku. Res je. Rolkar Josh ‘Skreech’ Sandoval ni tvoj najljubši junak. Prej popolna zguba in kvazi-legenda lokalne scene v Fullertonu (Kalifonija), katerega stališče do življenja lepo ponazori majica na kateri piše ‘I’m trash’. Ne. Ne bom ga polil z gnojnico. Dokumentarec mi je bil namreč pri srcu (junaki so druga zgodba), saj je prst usmeril tja, kamor nočemo pogledati ali si priznati resnice. Njegov odnos do življenja je že druga stvar. Prepoln prazne govorance tja v tri dni, namišljenega filozofiranja o življenju, definicijah čudaštva, brezdelju, anti-herojstvu in brezdomstvu, kjer življenje na cesti postane ultimativni ideal. Svobodni duh, a idealiziran skozi brezciljno Ameriko, kjer se ljudje preživljajo z garažnimi razprodajami, popivajo, zvijajo zvitke enega za drugim, preprosto delajo norca iz samih sebe – in tega se niti ne zavedajo. Celo pred kamero. Ne predstavljam si jih v službi z osemurnim delavnikom – pa naj nas konec filma še tako prepričuje, da so se naposled znašli na pravi poti. Jebe se mi! Za vse in vsakogar. To bi bilo lažje razumeti. Ne pa krilatice, ki se bohotijo z rekom ‘juhej, jaz sem komunist!’. Ko to slišiš iz njihovih ust, pogledaš v popačen in odtujen obraz, prepojen z oblaki dima in alkohola, podkrepljen z bruhanjem preostanka lastnega želodca, ti gre preprosto na smeh. Mar je to naša prihodnost? Naša mladina, ki se ji boljše življenje izmika hitreje kot predigra za seks? Morda. Kdo ve. Navsezadnje govorimo o mladeničih in mladenkah, ki so del subkulture, ki življenja ne jemlje pretirano resno. Prej zlahka. Pravzaprav do njega nima pravega odnosa. Večni otroci. Luzerji. Popolno nasprotje človeka, ki z znanjem in izkušnjami vsaj poskuša spremeniti svet. Če že ne sveta, pa vsaj samega sebe. Kje je energija, ki jo opisujeta govoričenje in medlost ljubezni med glavnim likom ter njegovo srčno izbranko? Kdaj sploh lahko pomislimo na enakovreden partnerski odnos, ki bi predstavljal nekaj več od proste zabave, tekmovanj in občasnih srečanj z lokalnimi socialnimi izločki? Hja, res je. To je mladost. Norost. Mladost, ki bo ostala večni ujetnik otroštva. Prikaz očetov, ki še vozička za svojega dojenčka ne znajo sestaviti, kaj šele prešteti do pet, ko se sprašujem o prezgodnjem in neodgovornem očetovstvu, kjer rolka postane simbol kapitalizma in edini ideal, v katerega človek verjame z vso dušo in telesom. Prepričan, da bo umrl mlad. Na vrhuncu svojega zavedanja in okušanja sveta v njegovi primarnosti. Potovati, potovati, potovati v neskončnost. Potovati, dokler ti ne zmanjka denarja. Vrniti se v svoje sivo mesto, ki propada v času neskončnih poletij, uničenih domov, zapuščenih bazenov, polnih skate parkov in ekonomskega razsula. V času, ki ga živimo, je jebivetrstvo lahko razumljivo, a ne na način, ko ti tvoja strast lahko stre srce. Te spremeni v brezvoljno in melanholično pošast, ki ni podobna zdravo razmišljujočemu posamezniku, ki bi si lahko drznil upati. Pač. Amerika. Prava Amerika. Pokopana z razkošjem in bedo v enem samem zamahu. Mladino, ki se zaveda vsaj tega, da svet na njej nikoli ni in ne bo slonel. Sloni na starcih, ki so planet vzeli za talca. V tem brezupnem položaju je tudi brezciljnost lahko znak upora. A kakšnega? Revolucije že ne. Prej upora kot naključnega kaosa, ki rojeva apatijo in nezmožnost soočenja s stvarnostjo. Rolkanje je lahko smisel življenja. A takšen, da odvzem svobode in svobodne volje pomeni zgolj eno – depresijo in enosmerno pot v lastno pogubo. Uživači, pustolovci ali preprosto butalci? Ne vem. Nimam odgovora na hihitanje, opolzke šale, enoznačne grafite in neodgovorne posameznike, ki si za življenjski cilj zadajo le lastno dekadenco, ki v desetih poglavjih začrta praznino utrinkov iz nekega nepomembnega in anonimnega življenja. Posvetilo mestu. Njegovi obupani negativni vibraciji, ki si nadene nasmeh, ki je popačen. Zgolj krohot zadetega in pijanega mladostnika. Nikoli pa posvetilo človeku samemu, ki se zaveda, da je važno le sodelovati – nikoli ne bo premagal življenja. Ker nikoli ne bo zmagovalec, ostaja le večni poraženec ali številka dve, ki jo vsakdo kmalu pozabi. Preprosta izguba miselnega toka.

Liffe pred Liffom, drugi del

Začnimo na samem koncu. „Stisni mojo roko, če lahko zavohaš svoj najljubši parfum,“ poreče Tahar Rahim svoji ženi, ki domuje na bolniški postelji. V komi. Kamera se z njunih nemih obrazov začne premikati proti njunima rokama, nebogljena ženska, duh same sebe, trdno ujet v steklenički, pa silovito stiska njegov prst. S tem film v obed ponudi končno upanje. Spravo. A nam hkrati dopoveduje, da se bodo morali ljudje po vsej verjetnosti odreči svoji trenutni izmuzljivi „sreči“, ter z ročno zavoro narediti črto čez sveže in zapletene odnose v nastajanju. Zdi se mi prav, da se film na tej točki zaključi, saj tudi življenje ponuja križišča, mnogo različnih poti, izklesanih v premišljenih ali sunkovitih odločitvah, ki jih lahko človek prehodi. V naglici ali z mirom v srcu. S težko ali lahno dušo. Da, tako se konča eden vrhuncev letošnjega Liffa. Zagotovo. To lahko trdim že pred njegovim začetkom. Najnovejši film The Past (letnica 2013) preljubega iranskega režiserja Asgharja Farhadija, ki se je za namene snemanja prvič podal v tujino (Francija), ter izven meja svoje rodne grude ustvaril film, ki nosi prepoznaven pečat njegove poetike. Ni prvi. Podobno so storili že mnogi soborci - Abbas Kiarostami, Amir Naderi in Rafi Pitts (če naštejem le nekatere), ki so odšli s trebuhom za kruhom v oddaljene dežele, kjer lahko uresničujejo svoje zamisli. Ponudijo jim prosto pot – brez omejitev in cenzure. Asghar Farhadi je najbrž celoto vzel le kot novo izkušnjo, nekakšen eksperiment, saj se film The Past pretirano ne loči od preteklih izdelkov, ki nikoli niso stopili na žulj oblastnikom ali verskim voditeljem. Za iranske razmere so njegovi film sprejemljivi. Celo neškodljivi, saj gre večinoma za družinske oziroma komorne drame, ki ne govorijo v prispodobah ali simbolih. Ne. Neposredno se podajo v spopad s preteklostjo in zatajenimi skrivnostmi družinskih članov, kar bi se lahko pripetilo kjerkoli na tem planetu. Sploh v razvitih družbah, kjer naj bi bile družine povezane, a vedno znova pokajo po šivih in izpostavijo temo, iz katere se navadno težko izvleče ne le eden, temveč večina vpletenih. Od staršev do otrok. Ne čudi, da zatorej film nosi naslov „preteklost“. To lahko razumemo v kontekstu same zgodbe. Lahko pa bi vzporednico povlekli tudi z navezovanjem na sam opus režiserja, ki skozi svoje filme gradi prepoznavno rdečo nit (tako narativno, vizualno kot medvrstično). Tokrat to niso le medčloveški odnosi (družina), stalnica njegovih srečevanj z različnimi junaki, ki se zapletajo in razpletajo iz družinskih pajčevin, temveč tudi simbol ločitve (A Separation (letnica 2011)) dveh že dolgo odtujenih zakoncev, ki postaneta katalizatorja poglavitnega zapleta pripovedi. Motiv. Nanj se namreč lepijo odvečne negativne emocije. Celo možnost smrti, ki jo povzroči neljubi dogodek razkrivanja prevare, globoko vsesane v depresijo in poskus samomora. Zgodba sicer ni zapletena do neprepoznavnosti, a posvečenost detajlu je tista značilnost režiserjevega besednega in vizualnega nagovora, ki te prisili, da podrobno slediš tako ustnicam, kot telesni govorici igralskega ansambla. Če bolje pomislim, v njegovih filmih vedno nastopa junak, ki predstavlja potencialnega rešitelja zapletene situacije. Ali bolje – posrednik, ki s svojo razsodnostjo in lucidnostjo preostale like vleče iz zagate oziroma navidezno nerešljivih zapletov, ki so plod človeške nespameti, ljubosumja, koristoljubja ali preproste ozkoglednosti. Nekdo, ki ni neposredno vpleten v klobčič volne. Nekdo, ki razmišlja zunaj omejitev. Zunaj škatle. Nekdo, ki premore razum in razsodnost. Ne kot razsodnik ali porota. Daleč od tega. Bolj kot videc. Dovolj oddaljen od dogajanja. Njegov namen bi lahko predstavljal dramskega pripovedovalca, napol Boga, ki budno bdi nad dogajanjem in razčlenjuje slabosti ter dobre plati posameznega igralca v matematični enačbi. V našem primeru je to sedaj že bivši mož, ki s svojo toplino in sočutjem miri duhove ter pomaga preostalim (bivši ženi, posvojenki, ženinemu ljubimcu itd.) sprejemati prave odločitve, ki življenja ne bodo dokončno iztirile, toda pomagale pri celjenju ran in odpravljanju ženske histerije. Film zatorej potrebuje budno oko režiserja, ki načrtuje vsak gib in besedo, kar njegove filme približa nadzorovanemu okolju gledaliških iger. Večinoma tragedij, ki pa ne podkrepijo žalobnih elementov, temveč vedno znova ponujajo v razmislek človeško krhkost in posledično upanje. Za to ne potrebujejo srečnih koncev. Teh tudi v življenju ni na pretek. Potrebujejo le spravo in možnost posameznikove odrešitve za dejanja, ki se mnogokrat znajdejo izven njegovega nadzora ali moči vplivanja (odločanja). Morda ljudje niso marionete v rokah neke višje sile, a se pravzaprav temu vedno približajo, ko ugotovijo, da usode nimajo varno spravljene v svojih rokah. Sedi. Pet.

Vidim kinodvorano. V njej bodo sedeli predvsem starejši občani, ki so prepričani, da film sodobnosti nima pravega občutka za krizo srednjih let, redko prikazuje starejše ljudi, ki se spopadajo z novimi življenjskimi izzivi, pomišlja, da se svet vrti le okoli mladosti. Saj se življenje ne konča pri 40-ih ali 50-ih. Takega prepričanja je tudi čilski film Gloria (letnica 2013, režija Sebastián Lelio), ki bo očaral polnoletno publiko v sekciji Panorama svetovnega filma. Ne ravno ravno očaral ali začaral. Popravek. Daj jim bo misliti. Zagotovo pa prepričal otroke, da imajo tudi njihovi starši lahko zdravo spolno življenje. Morda niso tako mladostno zagnani, a izkušnje jim dopovedujejo, da lahko tudi ločenec ali ločenka zaživi svojim letom dostojno, občasno celo razburljivo in pustolovsko življenje, ki na vse pretege grozi občutku praznine, tragikomične samovšečnosti in nepredvidljivega poleta v novo obdobje, kjer okušanje ni nič manj grenko-sladko kot v mladosti. Tega prepričanja se kot klop kože drži tudi naslovna junakinja, ki je že davno tega zapustila moža (morda si je on našel mlajšo), otroci so odrasli in se odselili na svoje, sedaj pa sama samcata okuša sadove svobode, ki ji je bila dana pred jesenjo njenega življenja. Zabave, srečanja samcev, ples, popivanje, celo občasen zvitek v ustih postanejo njeni stalni spremljevalci, ki spregovorijo o občutljivi tematiki menopavze in spopadanja (prečiščevanja) preteklosti, ki s seboj prinaša mnogo neželene prtljage. Prav to je tisto, kar starejšim samcem prinaša največ nejevolje. Starejši kot si, več preteklih zamer, grenkih izkušenj in odvečnih strahov prinašaš v nova romantična razmerja, ki jih v kali zatre že moška nestanovitnost in avanturizem, ki žensko - trdno, a osamljeno – popelje na kriva pota skušnjave, ki se ji je težko upreti z vsemi štirimi. Gloria je samosvoja, na videz neuničljiva ženska, prepričana v svoj prav, a moška strahopetnost, laži in nezmožnost ponujanja varnosti, ki izhaja iz strahu pred bližino, ji dokončno spremeni življenje. Za vedno. A to je ne odvrne od tega, da ne bi - tako v uvodu kot ob koncu filma - veseljaško zaplesala in se dokončno zavedala, da so moški sami sebi namen. Nepotrebni za okušanje pristne sreče. Človek namreč ne postane izpolnjen izključno v dvojini. Včasih je dovolj beseda „jaz“. Najprej jaz. Moja sreča. Moje zadovoljstvo. Moje strasti. Moje hrepenenje. Šele nato vsi tisti priskledniki, ki brezjajčno opletajo z romantičnimi frazami, votlimi in opolzkimi. Ne lažejo le tebi, temveč predvsem samim sebi. Tu nočem poudarjati individualizma in egoizma. Mukotrpne osamelosti, ki bi nadvladala možnosti bližine in izpolnjenosti preko ljubezni. Hočem poudariti le to, da človeku ni potrebno iskati zadovoljstva v drugih, saj mora najprej obdelati lastno življenje in se naučiti živeti sam s seboj. Šele v tistem trenutku se lahko predaja drugemu. Čisto in nesebično. Že omenjena prtljaga iz preteklosti je najboljši uničevalec razmerij, ki se ne ukloni življenju v pozabi, temveč nima pravega namena bivati v sedanjosti, ki je bistvena za zdravo ljubezensko in partnersko življenje. Naj se najdeta v mladosti ali štirideset let pozneje. Kaj vse bi ljudje, dolgoletni samci, naredili za bližino. Občutek sprejetosti. Mnogo stvari. Nikoli doumeli, da je ljubezen bolezensko stanje, ki ima oči že za prvega, ki prikoraka v tvoje življenje, se vanj naseli, ponudi razdor ravnovesja in kaos, posledično pa iluzije postanejo resničnost, ko človek že sanjari o resnih in stalnih romantičnih zvezah. Razočaranje in praznina sta včasih dovolj, da zavore popustijo, obrambni zidovi padejo, ženska ali moški pa se pred drugim znajdeta gola in šibka, iztrgana iz varne maternice samotnosti. Nezmožna razsodnega razmisleka o breztežnosti najžlahtnejšega čustva, ki sicer kipi od strasti in poželenja, a je skozi leta minljivo in varljivo. Sploh, ko mladostna lepota ugasne, popolnost in poželjivost drugega pa se s tem mora poiskati v nadgradnji romantične zaljubljenosti. Včasih brezvestne zatrapanosti, ki ni nič drugega kot poguba, ki vodi v gnev, jezo, nezadovoljstvo in možnost prevare. Zato film Gloria ne spregovori le o medčloveških odnosih. Konfliktih, ki nastanejo ob bočenju hrbtov in rahljanju čustev. Morda je predvsem film o staranju in izgubi nedolžnosti, ki vedno hlepi po nečem več. Po pomisleku, da leta niso pomembna, da življenje začneš znova. Podležeš vnovičnemu rojstvu in preporodu. Najdeš ljubezen svojega življenja, ki ni rezervirana zgolj za brhke, igrive in polnokrvne mladce. Puščica te lahko navsezadnje zadene tudi v domu za upokojence, ko se mladost dokončno naseli v srce, ki bije počasneje, a naposled ugleda duri večnosti.

Včasih se preprosto ne moreš odločiti, ali ti je film všeč ali ne. (Kriza, repriza.) Morda je to delo velikega mojstra. Ali zgolj velikega manipulatorja. Pretencioznega obrtnika, ki se skriva za lepoto podobe. Nekaj drži. Italijanska kinematografija je že nekaj let v ustvarjalnem krču. Redki režiserji obdržijo ustvarjalni nivo na krilih lastnega zanosa. Gradijo sebi lastno poetiko, ki ni le prepoznavna, temveč se oklepa drže, ki kipi od originalnega pečata in drznosti uvida v človeško grabežljivost. Ali zmotnost. Kdo ve. Marsikdo se utopi v poprečju videnega. Pa toliko radosti so nam dali v preteklosti. Lahko priznam, da sem Paola Sorrentina vedno cenil. Celo oboževal. Postavljal ob bok Matteu Garroneju in ju vedno znova proglašal za prvoborca naše filmske sosede. A že ob njegovem prejšnjem filmu – This Must Be The Place (letnica 2011) – sem imel veliko zadržkov, ki so me usmerjali v misel, da so to predvsem filmi dolgočasja. Gledalec se sicer ni zvijal na stolu in zehal tja v tri dni, a spomin mi je segel v čase, ko so njegovi filmi imeli rep in glavo, povedali vse v eni sami minuti vizualne osupljivosti in človeške vdanosti v usodo. Večkrat me je prijelo, da bi njegovo zadnje delo – predolg in nekoliko razvlečen film The Great Beauty (letnica 2013) – izklopil iz svojega vidnega polja. (Kriza, drugič.) Preprosto ugasnil in se lotil, na primer, branja knjige ali opazovanja čarobnega sončnega zahoda. A tega nisem storil. Mar to pomeni, da je film navsezadnje dober? Celo predober, da si nisem drznil svojega omiljenega režiserja politi z gnojnico? Morda. Prepričan sem namreč, da te lahko tudi vsaj navidezno prazni in slabi filmi (kar pričujoči izdelek ni, op.) navdahnejo do te mere, da ne moreš umakniti pogleda. Znak veličine. Brez dvoma. Morda zavoljo prepričljive igre legende italijanskega filma – Tonija Servilla. Morda tudi zato, ker je film navsezadnje tragikomično posvetilo Večnemu mestu in zapuščini Fellinija. Morda je prav njegova ostra kritika italijanske buržoazije nekaj, kar te povleče v naročje baročnih napevov, slikovitih znamenitosti in adrenalinskih zabav, ki brezciljno polnijo dan za dnem, ter mnoge prepričujejo v pravilnost njihovih političnih prepričanj. A kdo si še želi gledati filme, ki prikazujejo lepe in prazne? Mogoče le precenjena Sofia Coppola. Tako lepe in tako prazne, da po šestdesetem letu starosti niti Botticellijeva Venera ne žari s svojim nedolžnim in omamnim zanosom. Kaj šele, da bi seks pomenil kaj več, kot le zadoščenje samozadostnega opomnika na lastno minljivost in plehkost. Če je Paolo Sorrentino mojster sodobne satire, je mene preprosto zapeljal in me pahnil v krčevito preizpraševalno krizo, kjer črno ni več črno, belo pa ne belo. Sivina vlada kakršnemu koli kritiškemu uvidu, ki to nikoli ni bil. Le razmišljanje, subjektivno in podprto z jasnim pogledom na svet, ki vodi v opozorilo moje lastne plehkosti, ko pomislim, da me plehkost videnega ne navdaja z gnusom in odporom. A ne plehkost samega filma, ki to ni, temveč plehkost, meječa na popoln razvrat, hedonizem in dekadenco, ki vlada vsemu kar leze in gre. Nekoč pisatelj, danes novinar, večna cinična ničla. Tako bi lahko ocenil glavnega junaka, katerega dnevi se začnejo, ko normalni državljani hodijo spat, končuje pa takrat, ko vsi zarana vstajajo. Svet zabav, kjer se lahko vprašamo, kdo je privilegiran, kdo intelektualni snob, kdo povzpetniški mimohodec, ki ne loči korenčka od palice. Svet točajev, voznikov, varušk, kuharjev, osebnih stražarjev, lakajev. Svet, ki se seseda sam vase in kliče po odporu do bližnje in daljne rimske preteklosti. Sedanjosti pa ne bi niti vpletal v igro mačke z mišjo, kjer režiser predstavlja najvišjo instanco, ki sodi in razlaga. Prav odsotnost velike lepote, klasične lepote, ki bi si upala spregovoriti o možnosti dokončne odrešitve ljudi, ki imajo vse in hkrati nič, me navdaja z mislijo, da spremljam dolgo časa odloženo pisanje o NIČU. Ničnosti. Ničvrednosti. Še Flaubert se je trudil spisati roman o ničemer, a mu nikoli ni uspelo. Kako bi lahko torej režiserju takega kova uspelo spesniti verz, ki ga napaja ljubezen in sovraštvo do mesta, kamor vodijo vse poti. Ostro, melodramatično, a za pisca tega teksta vpeto v idejo o filmu kot videospotu, kjer se vse sveti in blešči, a pod gladino se skriva trohnoba in gniloba, ki razjeda temelje našega današnjega videnja sveta, ki nam zastira pogled in možnost razsodnosti.