The use of unacceptable colors in nature

O Kim Ki-duku se zadnja leta bolj malo sliši. To ne pomeni, da ni dejaven, a kot vse kaže ga bolj zanima puščavniško življenje bogu za hrbtom, kot pa resna kariera. Ok. Saj je v vseh teh letih dosegel že dovolj (še preveč) in bil v določen trenutku v času najbolj oboževan ter nagrajevan korejski režiser. Nedolgo nazaj je na festivale poslal svoj zadnji film Arirang (dokumentarec, ki ga moram še pogledati, saj imam le verzijo z italijanskimi podnapisi – na žalost), danes pa se zadovoljujem z njegovim scenarijem. Scenaristično je namreč bil v vseh teh letih celo bolj plodovit kot režijsko, nekaj njegovih pisanih del pa je padlo v roke različnim režiserjem. Njegov zadnji podvig se imenuje Poongsan (letnica 2011), pod režijo pa se je podpisal zelenec Jun Jae-hong (to je njegov prvenec). Naj kar takoj priznam – minilo je že par ur od ogleda filma, jaz pa si še nisem povsem na jasnem, ali mi je bil sploh všeč. Pričakovanja so vedno zelo visoka in veliko očitkov filmu tudi ne morem nameniti. Bolj gre za malenkosti, detajle in pomisleke, kako celota sploh stoji. Režijsko in igralsko je izdelek Poongsan na zavidljivem nivoju, bolj je problematičen sam scenarij. To da je zgodba privlečena za lase z vsemi možnimi nesmisli o herojstvu in požrtvovalnosti, mu še oprostim. To, da je DMZ (t.i. demilitarizirana cona), ki loči Južno in Severno Korejo, tako lahko prehodna, da iz Pjongjanga do Seula s prebežnikom prideš v le treh urah, mu bom tudi pogled skozi prste. Saj vem, da je film čista fikcija in si lahko privošči vse možne lapsuse in pretiravanja. Kar pa me zelo bega, pa je nacionalna drža Kim Ki-duka. Cel film sploh nisem vedel, s kom simpatizira. Mar s svojo rodno Južno Korejo? Mar je postal čistokrvni „izdajalec“ in ga leta izolacije potiskajo bliže komunizmu ter rdeči barvi? Če sem povsem odkrit, še sam ne vem odgovora na to vprašanje. Mogoče pa je postal ljudomrznež in obsoja obe strani. Mogoče se je naveličal vseh let nestrpnosti in konfliktov ter raje ostal neopredeljen. Upam samo, da ga južnokorejska oblast ne bo označila za virtualnega prebežnika. Ok. V scenariju obe strani naslika z vsemi slabimi lastnostmi, ki se jih lahko spomni. Še posebej so na udaru severnokorejski prebežniki, ki ves čas v Južni Koreji vidijo deželo svojih sanj, a ko pridejo na svoj cilj, spremenijo barve in postanejo zatiralci in otožne duše, ki hrepenijo po domovino. Ne čudi, da glavni junak, ki celoten film ostane neopredeljen in nem, saj ne spregovori niti ene same besede, na koncu tako južnokorejske kot severnokorejske agente zapre v majhno sobo in jih prisili, da se pobijejo med seboj. On jim ne bo sodil, naj si sodijo sami. Politika pa zmajuje z glavo. En znak več, da je Kim Ki-duk na stara leta najbrž postal pacifist z anarhističnimi težnjami. Filma ne morem odsvetovati, ne morem pa ga niti priporočiti.

Povsem drugačen pa je neodvisni korejski film Eighteen (letnica 2009, režija Kun-jae Jang). Dolgo sem čakal na ta film in v vsem tem času že skorajda obupal, da ga sploh ne bom videl. V letu 2009 je namreč požel veliko lokalnih hvalospevov, mojo domišljijo pa je razburil že sam režiser, saj sem pred časom uspel izslediti njegove kratke, predvsem študentske kose celuloida. In vredno je bilo čakati, saj je film po svoji senzibilnosti zelo blizu evropskemu realizmu. Naj se dogaja daleč stran, njegova poetika je univerzalna in se lahko dotakne vsakogar. Sploh zato, ker govori o eni najpomembnejših stvari v našem življenju – ljubezni. Mladostni in neučakani ljubezni, ki je že v samem začetku obsojena na propad. Ne samo, da družina mladenke nasprotuje njenemu razmerju do mladeniča, temveč celo njena neodločnost prisili fanta v nerazumljiva dejanja. Tokrat ne trpi ženska, ki je racionalni pol tega para, temveč moški, ki ni pripravljen nadaljevati svojega življenja. Ob vsakem stiku se še bolj ponižuje in ne more potegniti vrvic na svojo stran. Film deluje predvsem zato, kar je tako realističen in neverjetno dosledno prikaže najstniško romanco. Življenje prikaže tako, kot tudi je v resnici. Brez odvečne patetike, z zvrhano dozo osebne ranljivosti in občasno sanjsko sekvenci, ki prikaže stanje duha melanholičnega najstnika. Dal bi mu desetko za ves trud in pogumen prvenec, če bi režiser bolje zaokrožil konec, ki preveč stvari pusti v zraku in iz realizma zatava v abstrakcijo. Vredno ogleda.

Precej neodločen pa sem ob filmu Blind (letnica 2011, režija Sang-hoon Ahn). Izdelku sicer nič ne manjka, gledljiv pa je še preveč. A dejstvo ostaja, da Južna Koreja podobnih trilerjev na leto sproducira na tone. Že nekaj časa jih kot v tovarni ustvarja po tekočem traku, a brez očitnega presežka. Redki korejski režiserji so namreč v tem žanru, ki je Južno Korejo proslavil v svetu, še uspešni – lahko bi jih preštel na prste ene roke, pa še ti so stara garda znanih imen. Problem korejskega trilerja je v tem, da ima sicer vedno pompozno vizualno plat in zanimivo idejo, a časovnica nikoli ne pade pretirano pod dve uri. Vsi podobni trilerji bi bilo bolj uspešni, če bi jih režiser stisnil v uro in pol ter zgostil dogajanje, ki itak ne cilja na razvoj karakterjev in njihove motive, temveč le na suspenz in čim bolj inovativne oblike umorov. In če hočeš dober suspenz, je bolje, če akcijo zreduciraš na bistvo, ki ima rep in glavo. Ni potrebno brezglavo nizati kadre in zavlačevati vrhunca filma, če ta stoji. Film Blind pade prav na tem testu, saj so junaki plehki, zgodba pa malo verjetna. Kdo bo pa verjel, da bo slepa bivša policistka v kozji rog ugnala množičnega morilca – predatorja s skalpelom in injekcijo v roki. Ok. Nekaj pozitive tudi ne škodi, a ne preveč. Več sreče prihodnjič.

  1. totalsubjektivni posted this