Poj mi pesem sladko
Ker je z današnjim dnem nastopil dopust, ki je več kot potreben v teh prazničnih dneh, bo blog nekaj vsakodnevnega. Ker filmi iz Francije ponujajo presežek v mojem filmskem opusu, jim danes namenjam prepotreben prostor. Začel bom z dvema nevsakdanjima nomadskima filmoma, kasneje pa dodal še nekaj sodobne enigme in večne epske ter kostumske romance.
Naj začnem s filmom starejšega datuma. Legendarni francoski režiser Raymond Depardon je namreč leta 2002 posnel eno svojih mojstrovin – kos celuloida, poimenovanega Untouched by the West. Posnetega po romanu Diega Brosseta, ki dogajanje postavi v čas, ki se odvije pred stoletjem, prostor pa mu ponuja romantična in magična slika Sahare. Za nas čas niti ni tako pomemben, saj nomadska plemena še danes živijo tako, kot so pred desetletji, če ne rečem kar stoletji. Puščava je njihov dom, ki ga poznajo kot lastno pest. Ali bolje – ločijo vsako sipino od druge sipine. Glavni junak filma je mladi Alifa, ki ga najprej vidimo kot dečka, kasneje pa kot odraslega mladeniča oziroma moža. Najprej lovec, kasneje puščavski bojevnik, ki potuje od plemena do plemena. Uporni mož, ki se ne ukloni moči in sili Nazarenov, ki kraljujejo v oazah. Vodja, ki se žrtvuje zato, da bi lahko našel ostanke družine svoje preminulega očeta. Moški, ki se poroči le zato, da bi nekomu pripadal. Njegovim zunanjim in notranjim bitkam sledimo skozi leta, vse dokler ne postane izmučeni in poškodovani „starec“, ki ga žena krsti v ne-bodi-ga-teba. Spremeni se v legendo, za katero ni jasno, ali je sploh obstajala ali pa je bila le plod domišljije samega pisatelja. Dialogi v filmu namreč niso prevedeni, celoto vodi voice-over oziroma naracija tujka, ki dogajanje opazuje z varne distance. Pripoveduje zgodbo, ki je bližje mitu, kot pa človeku iz mesa in krvi. Film in literatura itak mitizirata svoje junake – pa naj bodo ti del fikcije ali realnosti. Raymond Depardon je sploh znan po tem, da vedno hodi po tanki liniji med dokumentarnim in fikcijo. In ta film ni nobena izjema. Lahko bi bil tudi doku-drama minulega časa in prostora. Pravzaprav se lahko hitro popravim. Glavni junak sploh ni Alifa, temveč pokrajina sama. Vse oči so namreč uprte v mistično črno-belo fotografijo, ki puščavo slika v vsej njeni krutosti in nepredvidljivosti, a hkrati ne pomnim bolj čarobnega in poetičnega kotička našega planeta. Sahara je pač labirint brez sten, prehodov, slepih ulic, ovinkov in Minotavra. Zapor na prostem, ki ne ponuja izhoda. Umirajo še nomadski junaki, ki ne vidijo dlje od vzhajajočega sonca. Veličasten film za v anale filmske zgodovine.
Tudi drugi film govori o nomadih, le da ti niso vezani na Afriko, temveč na Evropo. Čas dogajanja se premakne v obdobje druge svetovne vojne. Glavni junak pa ni le eden, temveč kar cela skupina – ali bolje, družina Romov – na področju Francije. Dobro je znano, da velecenjeni režiser Tony Gatlif resno pripoveduje zgodbe, ki so tesno povezane z azilanti, izgnanci, pregnanci in izseljenci. Njegove pripovedi sežejo v Afriko, Vzhodno Evropo ali pač na Mediteran. Romska skupnost, razseljena po vsej Evropi, je njegov večni motiv, navdih in privid, ki mu posveča velik del svojega opusa. Naj le spomnim na filma Transylvania (2006) in Gadjo Dilo (1997), ki sta sinonim za pozitivni oris življenja v Vzhodni Evropi. Nomadski, vandrovski duh se tokrat pretaka po krvi - prežet z življenjskim elanom, nalezljivo glasbo in besedo svoboda. Prav beseda Korkoro, kot je naslov filma iz leta 2009, pomeni svoboda. A drugega od Romov, večni popotnikov, niti ne bi pričakovali. Za njih je obstanek na nekem kraju enak smrti. Kot da bi žival iz prerije ali savane zaprl v kletko. Kot da bi ptici prepovedal peti in leteti. Povsem enako. In nacisti so jim prepovedali prav to. Prepovedali so nomadstvo. Romom vzeli svobodo in srečo. Uničili duha. Bolje bi bilo, da bi se vse končalo s strelom v glavo, kot pa odvzemom prostosti. Ok. Naj se popravim. Nacisti so med drugo svetovno vojno umorili več kot 500.000 Romov, saj se niso skladali z zahtevami arijske rase. Še danes Roma večina ljudi vidi kot lažnivca, kradljivca, delomrzneža in zabavljača. To se v vseh teh letih ni spremenilo. Kar se je spremenilo, je to, da smo jih zaprli v geto, še bolj stigmatizirali, roke pa jim ne bo ponudil nihče. A čeprav na koncu filma Korkoro skupino Romov odpeljejo neznano kam – lahko pod puškino kopito ali pa v koncentracijsko taborišče -, mu ne morem oporekati pozitivnega prizvoka. Ob vseh tragedijah in bolečini, ki jo Tony Gatlif naslika na svoje platno, ohrani junaški, ponosni in svobodni značaj svojih protagonistov. Ubijejo jih lahko, a odšli bodo z dostojanstvom na svojih obrazih.
Še dlje v zgodovino pa se spuščamo s še eno legendo francoskega filma – gospodom po imenu Bertrand Tavernier. Tudi on ni imun na zgodovinske sage, kar je dokazal s svojim zadnjim filmom La Princesse De Montpensier (letnica 2010). Film je postavljen v 16. stoletje, ko je po Franciji divjala vojna in mesarsko klanje med protestanti in katoličani. A to je le ogrodje zgodbe, ki nas usmerja v določen čas. Vojskovanja je le za vzorec, pa še tu nad smrtjo prevlada osebni herojski značaj, ki bo karakterno orisal določene junake. Ne, nas zanima tista bolezen, ki se ji reče ljubezen. Epska romantična ljubezen, ki cveti med žensko in njenimi snubci. Princesa Marie de Montpensier na prvi pogled zgleda kot hladna kraljična na zrnu graha, a pod gladino se skriva vedoželjnost, mladostna energija in romantična duša. Že od otroštva je zaljubljena v Henrija de Guisa, ki je izbranec njenega srca in pobudnik strasti. A po spletkah njenega očeta se poroči s princem de Montpensierjem, ki nikoli ne bo deležen njene naklonjenosti. S to premiso se film začne, nadaljevanje pa s pomočjo mojstrstva in budne roke Bertranda Taverniera skoči v objem dvorskih spletk, naklepnih umorov, ljubosumja, vratolomne romance in večnega občutka osamljenosti. Princesa je namreč prava femme fatale, ki prevzame srce vsakega moškega, ki jo zagleda. Zato ne čudi, da se film konča v njeni abstinenci, odsotnosti ljubezni in odpovedi romanci. Lepota je lahko križ, ki ga moraš nositi celo življenje, lahko pa je urok, ki odpira vsa vrata. Ta film nakazuje na oboje, a z malo žrtvami. Ne čudi, da zatorej dve uri in pol trajajoč izdelek mine kot bi trenil, saj se že večkrat razkril, da so prav kostumske zgodovinske pravljice moja šibkost. Sploh, če so tako dobro odigrane, režirane in koreografirane, kot prav pričujoči film, ki je spektakel sam zase. Romantikom se že mehčajo kolena.
Za konec pa nazaj v stvarnost. Ali bolje – v obdobje z začetka 90-ih. Tja je postavljen film Lights Out (letnica 2010, režija Fabrice Gobert). Kar se najprej zazdi kot misterij oziroma kdo-je-to-storil, se kasneje spremeni v kompleksno študijo človeškega duha. Zgodba je zelo preprosta na prvi pogled. V predmestju Pariza, brez duha in sluha, izgine mladenič. Mar je pobegnil od doma? Mar je bil umorjen? Nihče tega ne ve. A režiser že s svojim prvencem nakaže, da je mojster zavajanja. Umor - meni nič, tebi nič - prikaže šele na koncu – brez pravega motiva in skorajda moteče. Kot da ne bi bil katalizator celotnega dogajanja. Kot da sploh ne bi sodil v film. Kot da ne bi bil motiv oziroma gorivo cele zgodbe. Izginuli mladec je namreč večno v ozadju, v ospredje pa stopijo tisti, ki so ga poznali – njegovi sošolci, prijatelji in dekle. Njihove zgodbe so toliko bolj zanimive. Pa naj bodo to težave ali stiske. Prav neverjeten je podatek, s kakšno lahkoto Fabrice Gobert slika svoje junake oziroma njihov psihološki profil. Film je namreč razdeljen na več delov, v vsakem pa na površje stopi določen junak, ki na stvarnost gleda iz drugega zornega kota. Gledišč je veliko, saj so vsi junaki zelo različni. Nekateri hrepenijo po ljubezni, drugi po sprejetosti, tretji se utapljajo v dvomih, četrti pa so tipičen primer najstniškega čudaštva. Film bolj kot na triler ali misterij, spominja na pouk psihologije in sociologije. Za prvenec je to res superiorna mešanica pripovedne večplastnosti, zapletenega sporočila in tehnične izvedbe. Vse pa le še podžge sijajen soundtrack, ki trga s komadi Sonic Youth, Noir Desir in Killing Joke (še pomnite hit Love like blood, ki se nikoli ne postara!).
