Life is like a comic book

Mike Ott je s svojim prvencem Analog Days (letnica 2006; videli smo ga lahko tudi na Liffu pred leti) veljal za novo bojno silo ameriškega neodvisnega filma. Tistega, ki slavi gverilo in brezdelno mentaliteto mladeničev in mladenk, večnih sanjačev, vtetovira v DNK ameriškega sna. Že takrat so me srbeli prsti, da bi ob imenih kot so Azazel Jacobs (beri: Terri in Momma’s Man), Jeff Nichols (beri: Shotgun Stories in Take Shelter), Chris Fuller (beri: Loren Cass), Robinson Devor (beri: Zoo) in Aaron Katz (beri: Dance Party, USA in Cold Weather) izrekel besede, da sta Jim Jarmusch in Richard Linklater pozabljena, nove generacije nadobudnih in kritičnih samorastnikov pa silijo posameznika v prepotreben razmislek, da Amerika doživlja novo sončno pomlad v filmski umetnosti. Tisto pomlad, ki je daleč od Hollywooda in sanja povsem drugačne sanje. To ni bil mumblecore (beri: Andrew Bujalski, Joe Swanberg, brata Duplass itd), ki se je tako razširil med režiserji onstran luže in odseval samorefleksijo znotraj samozadostnosti, temveč svež veter optimizma in bleščečih oči. A večina teh mladih ustvarjalcev je delovala tako odmaknjenih od sistema, da finančnih sredstev ni mogla dobiti za resnejše projekte prav vsako leto ali v trenutku njihovega navdiha, kar pomeni, da se morajo zadovoljiti z drobtinicami, ki jim jih stvarnost nameni. Ali bolje – predstavljajo občasen plod ljubezni, ki se utelesi v filmskem mediju. Eden takih je tudi nov film Mika Otta – Littlerock (letnica 2010). Film, ki predstavlja klasiko Slacker v novi luči. Predstavlja ukradeno srce v primežu izgubljenosti v prevodu. Brat in sestra, Japonca na poti po Ameriki, se znajdeta v zakotnem mestecu, ki naj bi predstavljal le bežen kamen spotike na popotovanju v tuji deželi, ki ju vodi do obujanja preteklih družinskih spominov. A stvari niso take kot se zdijo na prvi pogled. Srečata ameriško mladež, ki ju takoj „posvoji“. Brat sicer zna nekaj besed angleški, kar omogoči zelo nerodno komunikacijo, melanholična krasotica Atsuko pa jezika sploh ne razume. Tako se začne drama, kjer jezik izgubi svoj pomen, glavno vlogo pa odigrajo sklepi in pogledi. Režiser se večine dialogov sploh ne trudi prevajati, saj konec koncev njihov globlji pomen skriva stavek, ki ga je zapisal Orhan Pamuk - „Barva je dotik očesa, glasba za gluhe, beseda iz teme“. Celota se namreč nasloni na barvo glasu, na intonacijo, na kretnjo, usmerjeno v daljavo ali dotik, ki govori z gromkim in globokim glasom. Liki se zazdijo gluhi za potrebe in čustva eden drugega, več jim pomeni le bližina in to, da so – da obstajajo, se družijo in preživijo nekaj trenutkov eden z drugim. Da slišijo glas – ni potrebno, da ga razumejo. Vse to lahko prenesemo tudi na sam filmski medij, ki zbližuje različne kulture in – tako kot sem že zapisal pred časom – premaguje jezikovne pregrade na najbolj bazičnem nivoju. Littlerock ni mojstrovina, zna pa enoglasno povezati odsotnost s prisotnostjo, spomin z videnjem, okušanjem in slišnim, besedo z njenim pomenom, lepoto trenutka z uglašenim, čeprav nerodnim zborovskim petjem. Kot opera v tujem jeziku, ki je ne poslušaš zaradi zaradi izgovorjenih besed, temveč zato, da jo slišiš. Mali biserček v mozaiku novega ameriškega neodvisnega filma.

Kako skupek življenjskih vinjet sestaviti v odličen film pa lepo nakaže neodvisni ameriški izdelek Jess + Moss (letnica 2011, režija Clay Jeter). Če v njem iščeš linearno in prepričljivo zgodbo, boš razočaran, saj bolj spominja na švicarski sir – poln lukenj in posebnega okusa. Film bi namreč lahko označil za spomine na otroštvo. Nostalgičen pogled na otroštvo, ki ga lahko najdeš le v romanticizmu amerikane. Magični realizem, ki več kot na zgodbo in naracijo da na impresionistične fotografije iz narave in opustele vasi. Pogleda skozi kozarec, poln maha in nevidnih malih bitij, ki jih razkrije le povečevalno steklo mikroskopa. Pač. Idila, ki jo lahko predstavi le otroštvo. Brezmadežen pogled na svet. Nekakšna otroška Utopija, kjer se igrarije mešajo z zapoznelim odraščanjem. Tako Jess kot Moss namreč v mojih mislih nikoli ne odrasteta, temveč le plezata po hidrantih, skednjih in drevesih. Kot v raju na Zemlji, ki nima nobenega stika z realnostjo. O njuni preteklosti zvemo bore malo – pa še takrat se očitki in jeza mešata z nedoločenimi obsodbami in indici. Vse kar vemo je to, da sta v sorodu, njuni materi pa sta že dolgo časa odsotni. Kot da bi režiser rad povedal, da v raju ni vse tako čisto in nedolžno kot se zdi na prvi pogled. Čustva so namreč zatrta, potisnjena v podzavest, a že najmanjši glas iz snemalne naprave ali magnetofona, ki vseskozi vrti stare zaprašene kasete, ponuja občutek osamelosti in bolečine. Zavrte bolečine, ki je pod nadzorom, a večno plava nad glavami prisotnih. Spomini se prebujajo, a so ujetniki arhaične tehnologije, kar filmu zada še poslednji udarec žalobnosti. Jess + Moss je bržkone poklon zgodnjemu obdobju režiserja Davida Gordona Greena (beri: George Washington) in filmom Kelly Reichardt. Izdelkom, ki živijo ameriški sen, poosebljajo vandravski duh in ljubijo neskončno prerijo.

Afro-ameriški film se je redno ukvarjal s temami odraščanja. Ne le temnopolti. Včasih se mi zdi, da je coming-of-age film trenutno nekakšen trend v svetu svetovne kinematografije. Vedno prisoten in nostalgičen. A redki so tako odkriti kot Pariah (letnica 2011, režija Dee Rees), ki ga je režiserka razvila iz svojega kratkometražnega izdelka, ki ga je ustvarila leta 2007. Ker je izvršni producent Spike Lee, je pričakovati, da se celoten film odvije v svetu, ki mu vlada temna barva kože. Če me spomin ne vara, niti en lik nima drugačne polti. Kar pomeni, da v rasnih vodah ne moremo iskati konflikta. Pravi konflikt se namreč odvije na platformi seksualne identitete in razvoja osebnosti. Prilagajanja in iskanja samega sebe. Ali kot pravi glavna junakinja sama - „Ne bežim, izbiram.“ A to ni bilo razvidno v samem uvodu, ki je poln nesigurnosti in dvoma. Alike bi namreč lahko, ko poseda po nočnih klubih, zamenjal za fanta. Vrečasta oblačila, pravoverna pričeska in postrani nošena čepica ne izdajata nobenega dvoma, da se dekle šele išče. Ni povsem prepričana o svoji seksualni usmeritvi in nima pravega kompasa, kako upravljati z navigacijo v svetu odraslosti. A le v začetku. Transformacija je očitna, ko stopi iz kluba na avtobus in se odpravi domov. Takrat se spremeni v urejeno dekle, ki v ničemer ne izstopa. A to je le krinka za družino, ki pa sumi njen razvoj. A središče filma nista mati in oče, ki sta pravi skicirki in klišeja, ko beseda nanese na vzgojo in manevriranje med čermi novonastalega položaja. Ne, osrednji lik je prav Alike, ki nosi film, ki je popoln primer filma o odraščanju – ustoličenje seksualne in kulturne identitete, vzpostavljanje prijateljstev in končna ločitev od staršev. Staršev, ki nista homofoba, a se ne znata tako kameleonsko preobraziti in prilagajati skupnosti kot Alike. Vse bolj ko se film premika proti koncu, vse bolj je očitno, da imamo opraviti z odraslo osebo, ki se podaja v svet brez trohice obžalovanja. Preobrazba v mladostnico je več kot očitna v zaključku, ko bere svojo poezijo in ponudi v razmislek dejstvo, da nisi le to, kar družba zahteva od tebe, temveč samostojno bitje, ki odloča o svoji usodi.

  1. totalsubjektivni posted this