Kimči v sojini omaki, prvi del
Temu pa rečem veliki korejski misterij! Young-Joo Byun je brez pravih preteklih referenc – nepomemben film tu, nepomemben film tam -, a s svojim zadnjim izdelkom Helpless (letnica 2012) je pribil žebljico na glavico. Baza IMDb film sicer uvršča v kategorijo grozljivke in misterija, a lahko rečem, da drži le zadnja oznaka. Če bi že moral namesto horrorja izbirati kakšno bolj sorodno žanrsko oznako, bi izbral triler – pa tudi to bi bilo nekaj kilometrov daleč od resnice. Film je namreč čista uganka. Ali bolje – skrivnost ukradene identitete. Kraja identitet je postala pravi hit poletja v tem tisočletju. Za povrhu še dobičkonosna zadeva, ki pa v našem primeru skriva temačne podtone. Podtone, ki še privatnemu detektivu ne bi bili povsem jasni na prvi pogled. Moški namreč s svojo izbranko pripravlja slovesno poroko in se ravno nahaja na cesti, ki vodi do njegovih staršev. Na obcestnem postajališču skoči po kavo, a ko se vrne njegove srčne izvoljenke ni več. Bolj ko brska po njeni preteklosti, bolj se mu dozdeva, da je nikoli zares ni poznal. Kakšna je bila njena igra? Kdo je izginula neznanka? Kakšno je njeno pravo ime? Kakšni motivi se skrivajo za njenimi dejanji? Tako kot glavni junak je tudi gledalec izgubljen v vlogi detektiva, ki poskuša sestaviti puzzle, a mu vedno manjka en košček sestavljanke. Ukradena identiteta namreč vodi do razžalostitve, razžalostitev do oderuhov, oderuhi do potencialnega umora, potencialni umor do skrivnosti, ki je brez rok in glave. Brez obraza, ki bi mu lahko nadeli jasno preteklost in sestavili človekov psihološki profil. Ko junak spoznava svojo „izbranko“, se mu dozdeva, da to ni oseba, ki jo je tako ljubil. Ni oseba, s katero bi hotel preživeti življenje. Zato pa je oseba, ki jo hoče na vsak način najti. Odkriti kdo za vraga sploh je v množici imen in podob, ki se kot po tekočem traku vrstijo ena za drugo. Režiser se ob tem poigrava z gledalcem kot mačka z mišjo. Ko že pomisliš, da ti je ponudil ključ do razumevanja okoliščin in posameznika, celoto razdre z novimi sklepi in spoznanji. Izginula ženska se namreč v določenem trenutku zazdi kot fantom – podobica s fotografije, ki je fotomontaža. Tako kot je lažna ideja o tem, da še najbližje člane svoje družine poznamo in razumemo do obisti. Bližnji je lahko še večja skrivnost od tujca, ki je pravkar razlil srce na pločniku pred vhodom v tvoje stanovanje. Kdo sploh je ta bližnji? Kakšna je njegova vloga? Kakšna je njegova narava in pravi obraz? Na vsa ta vprašanja film postopoma odgovarja, ko se zapleta v pajkovo mrežo in čaka na plen, ki se bo spozabil ob človekovih zlih namenih. Izginulo žensko v določenem trenutku filma lahko celo razumeš. Sočustvuješ z njenim begom pred temnimi silami preteklosti. Ne moreš pa razumeti prevare in vzgibov, ki vodijo v ekstremna dejanja. Zlo pač počiva bližje, kot si lahko človek sploh prizna. In to je večna uganka medčloveških odnosov, saj tvoj sogovornik vedno nosi masko in se poskuša prikazati v kar se da lepi luči. Kar pride za tem je stvar osebne presoje in lažnih upov. Že sedaj lahko rečem, da je to eden boljših korejskih filmov letošnjega leta.
Korejski režiser Ha Yu je vedno snemal zelo povprečne komercialne filme, ki so se sicer širili po svetu, a večjega odobravanja od lokalnih množic vseeno niso bili deležni. Še največ pozornosti tega pisca je vzbudil akcijski triler A Dirty Carnival (letnica 2006), ki je na zelo prepričljiv način združeval socialni komentar z nasiljem. Nekaj podobnega si režiser privošči tudi z novim filmom zavajajočega naslova Howling (letnica 2012), ki je nekakšen hibrid psihološkega trilerja in sluzavega pogleda v prevratniško seulsko podzemlje. Pravzaprav film ne izstopa iz trenutne poplave sredinskega žanrskega filma v Koreji, ki je zašel v slepo ulico. Že večkrat sem se pritoževal nad stanjem preljubega trilerja te dežele, ki se v nekaterih primerih meša s komedijo in nadnaravnimi elementi, precej bolj uspešen pa je takrat, ko eksplodira v fanfarah krvavega nasilja in maščevalnih tendenc. Howling je nekje vmes, a na pol poti pozabi, da slab humor na prvo žogo in stereotipi lahko delujejo kot sol na rano. O scenarističnih stranpoteh ne bom govoril, lahko pa opozorim na tendenco mešanja žanrov, ki več kot očitno nakazuje, da se režiserji velikokrat ne morejo odločiti, ali bi množice zabavali ali pač prepustili zgodbo temnejšim, da ne rečem eksistencialnim podtonom, ki potrebujejo razmislek. Film je nekje na sredi tega pomisleka, saj je razdeljen na dva dela. Uvodni del je značilna, tipizirana buddy-buddy policijska komedija, ki se naslanja na mačistične in šovinistične opazke, ki bodo razburile predvsem nežnejši spol. V tem prednjači zvezdnik korejskega filma Kang-ho Song, ki ga je vedno zabavno gledati, ko med vrsticami bolj ponižuje samega sebe, kot to počne s kriminalci ali sodelavci. Včasih se vprašam, zakaj je pustil resne filme preteklosti in se podal na sled komerciale, ko pa je še nedavno tega njegova kariera toliko obetala. Sedaj se zdijo liki, ki jih igra preveč podobni eden drugemu, saj se je ujel v kalup in pravzaprav že preigrava samega sebe. Ok. Pustimo to ob strani. Drugi del filma namreč zavije v policijsko preiskavo in potone v polje trilerja, a hkrati pozabi na svoje človeške junake. Glavni akter tega dela je namreč žival. Napol pes napol volk, kar ne vzbuja le strahu, temveč tudi zaničevanje človeškega eksperimentiranja z naravo, ki divjo žival spreminja v množičnega morilca, ki ne ubija le za hrano in preživetje, temveč iz maščevanja. Drugi del filma se ne sprašuje le o naravi človeške psihe in njene sle po povračilnih udarcih, temveč se poglobi v naravo same narave. Pa kakorkoli čudno se to sliši. Prav tu film uspe ustvariti prepotreben suspenz – pa čeprav je praznina človeških likov več kot očitna, režijsko/scenaristični tandem pa predvidljiv v svojem podajanju zapleta. Film, ki ga priporočam le tistim, ki od filma zahtevajo le prazno zabavo. Škoda.
Film REC (letnica 2011, režija So Joon-Moon) je popoln izdelek korejskega podzemlja. Gverile. Predvidevam, da samofinanciran plod ljubezni. A hkrati izjemno kontroverzen in že na meji šokantnega. Saj vem, da smo navajeni že vsega, a korejska družba tovrstnim poskusom bržkone ne bo izkazala pretirane tolerantnosti. Če me spomin ne vara (lahko me popraviš), je to eden prvih gejevskih filmov v tej mali državi. Če ne prvi. Vsaj tako ekspliciten. Korejsko filmsko industrijo namreč poganjajo podobe mačistov in „pravih“ moških, ki zelo radi klofutajo in brcajo. Za mamine sinčke in poženščene moške ni prostora na tržišču. In prav iz tega vidika je film pomemben mejnik v korejski kinematografiji – pa čeprav vsebinsko nedodelan in režijsko amaterski. Zgodba filma se namreč odvije skozi eno noč, ko par praznuje peto obletnico svojega razmerja. To je tudi vse, kar moraš vedeti o sami zgodbi. Zgodbi, ki se razvije kot video-dnevnik, posnet na digitalno kamero in v rokah naturščikov. Lahko bi ga posnel kdorkoli izmed nas in ovekovečil ljubezensko zgodbo. A tudi na Youtubu bi to amatersko stvaritev cenzurirali in razrezali. Golote je na pretek, glavna junaka ne skrivata svojih genitalij, da bo mlaha polna pa so tudi seksualni prizori zelo nazorni in vseobsegajoči. A na polovici filma se zgodba prelomi, saj veselica prvega dela izpade kot privid. To namreč ni obletnica, temveč poslednje slovo. Slovo, ki je v drugem delu posneto brez besed in v črno-beli tehniki, kar je edini spomin na art-film. Če bi ga označil za umetniški soft-porno izdelek ne bi bil daleč od resnice, a prav omenjeni segment slovesa je tista dodana vrednost, ki ga povleče iz povprečja. Vakuuma, v katerem se film znajde s svojo naredi-sam držo in spontano akcijo, posneto na mah. Če že ne drugega, mu moram priznati, da preslika določeno realnost in živost na filmski medij, kar je dandanes redkost. Sploh v vodah queer cinema.
