Med zemljo in jastrebovimi kremplji
Zhuangzhuang Tian je bil vedno nekje v ozadju mojega spomina. A njegov filmski katalog je ostal spregledan – vsaj deloma. Nezasluženo. Videl sem sicer par filmov njegovega zadnjega nekritičnega obdobja intimnih dram in surovih spektaklov (lep primer sta neverjetno fotografirana, a skozi samo vsebinsko noto nedodelana filma The Go Master (letnica 2006) in The Warrior and the Wolf (letnica 2009)), a bistvo ostaja očem skrito. Sploh tisto, ki ga veže na izgnanstvo iz kitajske filmske industrije in črno listo, na kateri se je pred leti znašel. A ne glede na to, danes popravljam zamujeno. Zhuangzhuangu Tianu je bila filmska kariera položena že v zibko. Njegova starša sta bila namreč priznana igralca in pomembni osebnosti kitajskega filma. Mogoče je to botrovalo zgodnjemu odporu do te oblike umetnosti. Ni hotel slediti njunim stopinjam, a usoda je usoda. V času kitajske revolucije sta bila njegova starša velikokrat zaslišana in že na meji obsodbe zaradi protirevolucionarnih dejanj. Tudi to je bil razlog, da so mladoletnega Tiana med kulturno revolucijo poslali na kmete v prevzgojo. Tako kot se je to zgodilo mnogim otrokom „slabih“ in „oporečnih“ družin intelektualcev. A zanimivo, da je prav na služenju vojske prijel v roke svoj prvi fotoaparat in se navduševal nad fotografiranjem. Amaterskim, a nič ne de. Kasneje se je usmeril v vode direktorja fotografije in poprijel za marsikaterim delom. Leta 1978 je bil sprejet na Beijing Film Academy, a zaradi starosti ni mogel študirati fotografije, saj mu je bilo usojeno, da postane režiser. Diplomiral je že leta 1982 in bil s strani mnogih učiteljev ter vrstnikov označen za izjemno originalen in samosvoj glas, kar mu je odprlo mnoga vrata. Med njegovimi sošolci sta bila tudi velecenjena Chen Kaige in Zhang Yimou, s katerima je Tian postal osrednja sila t.i. Fifth generation film movement. Prav peta generacija režiserjev je v naslednjih letih še kako močno zaznamovala kitajsko kinematografijo, a Tian je ostal v senci svojih bolj znanih kolegov, ki še danes sodita med vodile, sedaj bolj komercialno usmerjene režiserje te velike nacije. Tianova kariera je ima pač veliko napako. Kljub temu, da je s filmom The Horse Thief doživel mednarodni uspeh (doma je film padel na celi črti), je kritična mojstrovina The Blue Kite pomenila popolno prelomnico. Pričujoči film ga je namreč označil za nasprotnika kitajskega režima in komunizma, kar mu je za več kot devet let onemogočilo normalno snemanje filmov. Prepoved je sicer trajala le par let, a ker je prišel navzkriž s „pomembneži“ in staro gardo, se je tudi sam nekoliko zavestno umaknil iz filmske industrije. Prav zaradi tega je njegova ustvarjalna pot doživela blokado ter mu preprečila, da bi postala eden najpomembnejših glasnikov družbenih in političnih sprememb. V novem tisočletju je sicer ponovno začel snemati filme, a bil previden v temah, ki jih je izbiral. Precej več časa je namenil mentorstvu mladih in prihajajočih talentov, ki jim je produciral filme. In zato sem si danes privoščil tri filme, ki vsak zase predstavlja določeno ustvarjalno obdobje in prelomnico v njegovi karieri – The Horse Thief (letnica 1986), The Blue Kite (letnica 1993) in Springtime in a Small Town (letnica 2002).
Začnimo najprej s filmom, ki mu je prinesel mednarodno prepoznavnost. Filmom, ki ga je celo Martin Scorsese označil za enega njegovih najljubših kitajskih filmov. To je seveda The Horse Thief, ki predstavlja zgodnje obdobje ustvarjanja Zhuangzhuanga Tiana. Film na zelo subtilen in nepretenciozen način komunicira s sodobnostjo. Kritizira moderne družbe in politične ureditve. A to na tak način, da je najbrž cenzura na Kitajskem spregledala ostrino besed in podob. Če bolje pomislim, je zelo bistroumno dejanje, da je film postavil na Tibet. Tiana je vedno zanimala kulturna dediščina manjšin, ki naseljujejo Kitajsko in Tibet. Zavedal se je nevarnosti, če bi o problemih kitajske zgodovine, politične ureditve in socialnega ustroja spregovoril neposredno in naglas. Tako pa se je zavaroval in hkrati napovedal lastno usodo, ki ga je čakala čez nekaj let, ko je bil – kot že omenjeno – izločen iz kulturnega in ustvarjalnega življenja. The Horse Thief namreč pripoveduje zgodbo o moškem po imenu Norbu, ki živi s svojo družino v okviru lokalnega klana in skupnosti. Nekega dne ga vodje klana obdolžijo, da je kradel božje darove, kar se spremeni v izgnanstvo in življenje na robu negostoljubne pokrajine. Revščina prevladuje, bogovi pa zahtevajo svoj davek. Umre mu sin, a Buda je milosten in mu nameni nov naraščaj. A to je življenje, ki ga ni vredno živeti. Življenje pomanjkanja in trpljenja. Izločenosti, ki lahko vodi le v smrt. Budistična ikonografija in verovanje je povsod – od pogrebov, praznovanj, molitve do žrtvovanja. Nad celoto visi vprašanje reinkarnacije, ki je nemogoča, če človeku odrežejo obe roki in ga ubijejo. Kazen, ki glavnega junaka čaka, če se vrne nazaj med pripadnike svojega klana. Smrt sina bi lahko razumeli kot zločin in kazen. Kazen za grehe in nesrečo (slabo karmo), ki jo nad svoje ljudstvo prižene nespametno dejanje – kraja darov in konjev. A človek se lahko odkupi le na en način. Ali žrtvuje tisto, kar mu je drago in blizu ali pa se pokori skozi prostracijo. Sklenemo dlani, sklenjeni roki dvignemo na vrh glave ter prosimo za blagoslov svojega telesa in dejavnosti telesa. Lahko prosimo tudi za blagoslov drugega, kar veliko Tibetancev vodi na dolgo pot do Lhase. Film bi lahko v njegovih podtonih razumeli kot obsojanje časov kitajske revolucije (med in po tem obdobju), ko se je v znamenju ideologije izločalo neljube in protirevolucionarne posameznike. Stigma in izgon, ki sta mnoge ljudi zaznamovala za večno. Niso se zamerili bogovom, ampak oblastni. Umirali so od lakote in težaškega dela, upiranje prevzgoji pa je pomenilo smrt. Velikokrat za dejanja, ki jih sploh niso storili, a je bila dovolj že javna obtožba ali inkriminacija zavoljo drugačnega pogleda na realnost. Neverjeten film s političnim, univerzalnim in človeškim sporočilom, ki kliče pa ponovnem videnju v časih, ki jih živimo.
Mojstrovina Zhuangzhuanga Tiana, ki ga je zaznamovala za vse čase, pa je film The Blue Kite. Film, ki je bil tako na očeh vladajoče struje, da so morali post-produkcijo opraviti v tujini in ga pretihotapiti s področja Kitajske. Film je v nasprotju z izdelkom The Horse Thief neposredno kritiziral kitajsko revolucijo in komunistični režim 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja. Film, ki je spregovoril o stvareh, ki še danes veljajo za tabu. Nekaj neizrečenega in prepovedanega. A hkrati nekaj, kar meče madež na totalitarne sisteme. Film, ki je bil prepovedan in režiserja izločil – kot že omenjeno – iz nadaljevanja plodovite kariere. The Blue Kite se na prvi pogled sicer zazdi kot povsem običajna družinska drama. Drama, ki jo pripoveduje mali deček in prikazuje življenje njegovih staršev ter njihovo usodo. A pod tlemi tli. Ne le v samih podobah, temveč tudi v besedi. Dialogih, ki velikim ideologijam obrnejo hrbet. Tian je film preprosto moral posneti, saj me ne bi presenetilo, če je v njega vključil lastno biografijo in doživetja iz otroštva, ko so preganjali tudi njegova starša. Ne tako tragično kot v filmu, a nič zato. Film, ki je moral biti posnet, da bi Kitajska laže prehajala v svoji tranziciji in razumela dejanja preteklosti. Dejanja, ko je brat ovadil brata. Dejanja, ko je sestra ubila sestro. Vse v prid reforme in samokritike. Velikokrat sem že pisal o tej plati kitajske zgodovine, a bom – kot vse kaže – moral še velikokrat. Zaradi bolečine in gneva, ki ga kitajski režiserji doživljajo v zadnjih desetletjih. Danes sicer bolj dosledno in odprto (spomnimo se samo filmov, ki jih dela Wang Bing), a prav Tianov glas jim je tlakoval pot. Pot na kateri očetje umirajo v delavskih in prevzgojnih taboriščih. Pot na kateri otroci ostanejo brez staršev. Pot na kateri mater obsodijo na smrt, ker je poročena z nasprotnikom revolucije. Film pravzaprav nikoli ne pokaže taborišč ali usmrtitve. Zato pa veliko pove že z javni procesi, „povorkami“ zavedni Kitajcev, linčanjem in velikimi govori, ki odmevajo iz zvočnikov. Veliko pove že s tem, ko mater odvedejo pred nebogljenim sinom, ki s kamnom udari partijca po glavi. Uide smrti, a usoda njegove matere ni več v njegovih rokah. Mogoče pove še več z linčanjem ravnateljice šole, ki jo dijaki javno ponižajo in spljuvajo. Še več pa v trenutkih, ko osamljeni kader pokaže nevidni in neimenovani grob očeta, ki bo za vedno ostal skrit pred družino in možnostjo sprave s preteklostjo. Vedno ohranjal bolečino tistih, ki se v brezskrbnosti igrajo z letečim zmajem in v njem vidijo edino obliko svobode, ki je možna v težkih časih. Pomemben film, ki o zgodovinskem spominu spregovori naglas in z uporno držo slika preteklost brez dlake na jeziku.
Za konec pa naj se ustavim še pri tretjem filmu Zhuangzhuanga Tiana. Po devetih letih „izgona“ se je namreč vrnil nazaj na režiserski stolček v začetku novega tisočletja. A vidno previden in brez političnega podtona. Kot da ni hotel nič prepustiti naključju in se ponovno zapisati črni listi. A to ne pomeni, da ni kritičen. Spring in a Small Town namreč kritizira najbolj sveto stvar – družino. Gre za rimejk stare kitajske klasike iz leta 1948, ki je Tian ni pretirano spreminjal, ampak ostal zvest izvirniku. V filmu namreč igra le pet igralcev, celotna zgodba pa se odvije večinoma v prostorih hiše in njene okolice. Kar na začetku zdi kot lahkotna pripoved o prijateljstvu in zvestobi, se kaj hitro spremeni v zgodbo o prepovedani ljubezni, požrtvovalnosti in nesmislu preteklih dejanj. Prijatelja se srečata. Eden je bolan in že dolga leta poročen, drugi doktor, ki je pred leti ljubil njegovo ženo. Film je poln tišine, zamolčanih besed in blagozvočnosti notranjega trpljenja. In prav to družino postavi na preizkušnjo vseh preizkušenj. Preizkušnjo tragičnih razsežnosti, ki pa ne použije strupa, ki se skriva v majhni steklenički. Fatalna ljubezen namreč ostane le pri besedah in dotikih. Ostane neizživeta in predana zaobljubam, ki so nekoč rodile drugo obliko ljubezni. Ženska, razpeta med dva moška, ostane prepovedan sadež. Mogoče zaradi pripadnosti. Mogoče zaradi dolžnosti. Mogoče jo v to prisili mož, ki se hoče ubiti. Film ni mojstrovina kot pretekli Tianovi filmi, a nosi očiten pečat režiserja, ki je mojster prepletanja človeških vezi in razmerij, ki se znajdejo pod drobnogledom. Film sicer leži v intimi družine in posameznikovega življenja, a družbeno klimo razgali tudi širše s temami, ki so vedno aktualne.
