Valovi listja, plima listja
„Vedel sem, da je Mohikanec za mano. Bil sem njegova žival, njegovo zablodelo jagnje, ki ga je treba pripeljati nazaj in negovati do zakola. V eni sami uri bi me udaril s krepelom, da bi izgubil zavest, me polegel na skalo, mi prerezal vrat, podstavil posodo, da bi kri stekla vanjo, kri spil in me brez hitenja ali mržnje razmesaril, tako da bi mi odsekal glavo, me razparal od vratu in popka, mi vzel ven drobovje, dal srce, pljuča in ledvice na stran, pojedel še topla jetra, mi odtrgal noge in roke v komolcih in kolenih ter kolkih in ramenih, nato razkosal preostanek trupla, dal že zmrznjeno meso v vrečo in se odpravil na pot proti končni železniški postaji. Videl sem se že kot pripravljeno meso in svojo golo glavo, kako leži v snegu in na kateri samevajo eno oko, eno uho, polovica ust, nos in polovica surovega štrclja vratu. Tako žal mi je bilo za svojo glavo, ki bi jo kot ostanek pustil ljudožerec na Arktiki, samo v temi brez pokrivala.“
Te surove in krute besede je v svojem mojstrskem romanu spisal britanski pisatelj James Meek – in to v svoji knjigi Izkazana ljubezen ljudstva, ki je lani v slovenskem prevodu izšla pri preljubi založbi Sanje (še en dokaz več, da so Sanje najboljša slovenska založba, ki izdaja en knjižni biser za drugim in ne pojenja v zakladih svetovne književnosti – vsaka čast!). Če iščeš napeto, razburljivo in avanturistično poletno branje, ne išči več. Našla si svoj skriti zaklad. Knjigo, ki se v začetku 20. stoletja dogaja v mrzli Sibiriji, kjer divja ruska revolucija. Beli in rdeči. Hkrati z njimi se v ognju vojne znajde četica čeških vojakov, ujetih v primeži norega poveljnika, ki vlada malemu mestecu. Mestecu, kjer deluje sekta skopljencev, mož in žena, predanih bogu – angelov brez genitalij, ki verjamejo v nebesa brez hudičevih ključev in strasti, ki vladajo „normalnemu“ človeku. Nato v mesto pride tujec, ki zamaja vsako vero v resnico. Pisatelj je namreč neverjeten mojster prikrivanja resnice, ujetosti v laž, ki jo človek pripoveduje sočloveku. Laž, ki postane resnica. Resnica, ki se z vsako prebrano stranjo vse bolj zapleta in postane platforma za norost, človeško krutost, skrivne skrivnosti iz preteklosti, razmerja med ljudmi, ki to niso, a so še več, podobo ideologije, ki slepi vsakogar, ki pride v stik s predirljivo sončno svetlobo revolucije itd. Nič ni tako kot se zdi, dovoljeno pa je vse. Sploh, ko se zazreš v čisto zlo tujca, ki predrami mestece, ki je do tedaj spalo v soju bledičnih sanj in upanja, ki nima stika z realnostjo. Knjiga me v svojem prikazovanju človeške praznine in opustošenega prostranstva spomni na oris apokalipse in konca človeštva, kot si ga je zamislil Cormac McCarthy v svoji Cesti. Romana sta sicer popolno nasprotje – en gradi na skopi besedi in goloti človeške prvobitnosti, drugi z bogatim besednim zakladom koplje po vizualni plati vživljanja v dogajanje in like -, a nosita pečat sprememb, ki za vedno zaznamujejo košček tega planeta in nosijo višjo sporočilnost o psihi posameznika in psihi človeštva. Mojstrovina za vse letne čase.
Angleški film Voice Over (letnica 1983, režija Christopher Monger) je ena izgubljenih klasik obdobja v filmski zgodovini, ki ne more biti najbolj ponosen na svoje dosežke. Ali pač? Kdo ve. A stavek - „the voice is now fading“ - spremeni vse. Najbolje je, da take in podobne filme vedno znova potegnemo iz naftalina in opozarjamo na izgubljene, a vrnjene priložnosti. Priložnosti, ki kličejo po izpraševanju norosti in glasov, ki s svojo govorno napako pač ne sodijo v komercialno kulturo, ki iz njih dela ikone sodobnosti in posledično njihov glas spreminja v brezno minljivosti. Mogoče k temu prispeva ponižanje. Mogoče razžalitev. Mogoče časopisni članek, ki ubija slavo in iz naslednje velike stvari, narejene iz ljubezni in notranje nuje, ustvari plehek konglomerat plagiatorstva, pretencioznosti in samovšečnosti. Kritika te ubije. Mogoče pa te ojača. Nekaj je konstruktivna kritika, ki pokaže na zmotna prepričanja in vzeli v ideologijah posameznika, drugo pač „trash-talk“, ki ga je polna govorica takih ali drugačnih anonimnežev. Nekje v tej vrzeli se znajde Fats, radijski voditelj, ki enkrat na teden bere svoje zgodbe v eter in si ustvari širok krog publike. Nekateri ga proučujejo in iščejo prepise. Drugi mu glavo polnijo s hvalospevi in neumestnimi aplavzi. Tretji ga zbijejo na tla in popljuvajo romanticizem, ki ne sodi v današnji svet krutosti in nevoščljivosti. Res je. Človek je izgubljen, popackan z odtenki sline in alkohola, pijan od nagrad, ki ga spremenijo v estetiko grdega, nadut, da mu ni para, zagledan sam vas in brez trohice vesti, ko mora svoj grdi obraz in zavaljeno postavo občudovati v ogledalu. A trenutek javnega posmeha in srditega pogroma dveh prostitutk, ga spremenita v kritika sodobne družbe in praznine, ki prežema človeka. Spremeni njegovo literaturo iz oboževalca Jane Austen v krokarja Edgarja Allana Poeja. Kar so se prej zdele pocukrane zgodbice o ljubezenskih pripetljajih plemičev 19. stoletja, se spremeni v čreva, kri, seme in onegavljenje sodobnega človeka. Realnost in dokumentarnost življenja prodreta v vsak njegov zapis. Ni več ločnice med fikcijo debele in zavaljene bukle ter turobnostjo in brezizhodnostjo življenja, ki ga živimo. Življenja, ki ti ob smrtni novici ne da vstati iz postelje. Novici, ki iz retorika naredi blebetav stvor, ki ne zna več izgovarjati ene besede za drugo. Času, ko nepismeni berejo knjige. Času, ko slepci gledajo filme. Času, ko gluhi poslušajo omamne zvoke vinilke. Času, ko se spet učimo abecedo, da bi iz stiske pomagali neznancu ali neznanki. Času, ko krik lahko izboči le človek s prerezanimi glasilkami. Vse kar se odvije je le uvid v brezno blaznosti in izgube razuma. Brezno, ko človek postane drugemu človeku pes, slava pomeni le utopijo, poslušanost in statistika plaz žaljivk, umor pa edini izhod za nemega opazovalca, ki ne more izustiti niti glasu. Saj se vse zdi kot metafizika. Fantastika na robu verjetnega. A to je film. Film, ki odzvanja sodobnost, ko pišemo z glasovi in govorimo s svinčnikom in listom praznega papirja. Aktualno in obvezno.
Najlepše se človek počuti takrat, ko najde film, ki je bil za časa svoje izdaje spregleda in zapostavljen. Sploh, če nikoli ni bil zastavljen z visoki cilji ali letel v soju žarometov. Eden takih malih filmov z velikim srcem je tudi britanski izdelek Summer (letnica 2008, režija Kenneth Glenaan). Film, ki na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, ujameš se celo v misli, da sploh ne izstopa od sodobnega neodvisnega angleškega filma. A tisto, kar ga poganja naprej so izjemno odigrane vloge z občutkom za soigralca in atmosfero (izstopata še posebej preljubi Robert Carlyle in vsestranski karakterni igralec Steve Evets), pretanjena režija in prelepa fotografija, ki ujame čar nebesne modrine, zlatih polj, nedolžnih bajerjev, zelenila gozdov in travnikov ter idile primestnega življenja, ki se odzvanja v sobivanju preteklosti in sedanjosti. Preteklost in sedanjost sicer ne trčita kot dva vagona pobesnelih vlakov, ki pravkar iztirita, temveč preteklost določa pozicijo glavnih junakov v sedanjosti. Določa njihov položaj v družbi in skupnosti tukaj in sedaj. Sploh, če vemo, da oba glavna lika Shaun in Daz še danes trpita posledice preteklih dejanj. Dejanj brezskrbnega poletja, ki je enega zapustilo čustveno prizadetega, drugega pa priklenjenega na invalidski voziček. Mladostniške vragolije pač, ki so pustile neizbrisljiv pečat na dveh odraslih moških, ki sta kljub tragediji ostala neločljiva prijatelja. Še bolj kot obujanje spominov ju poveže Dazova bližajoča se smrt, ki je priložnost za razmislek in povzetek. Ali bolje – konec nečesa, kar pomeni priložnost za nov začetek. Clean slate. Film o človekovih stranpoteh in zmotah spregovori na izjemno topel in neprisiljen način. Skorajda kot zgodbarica, ki ujame človekovo bolečino in gnev v pristen kolaž izpovedi, reminiscence in življenjskih nasvetov, ki kličejo v spomin nostalgičen pogled na svet okoli nas.
