Kjer je upanje, je tudi življenje
Pobočje gore se zavije v belino. Zazdi se, da tudi sonce nikoli ne pokuka v odročne predele Turčije. Zima brije, ljudje se prebijajo skozi vsakdan. Volkovi tulijo svojo pesem, medvedje ne spijo svojega zimskega spanca – raje pljunejo človeku v obraz - kot pravi legenda - in mu dajo misliti o njegovi humanosti. Otrok lovi snežinke z usti. Ženska ovije belo perilo čez tesno oprijete vrvi. Belina, belina, belina. Starec modruje o razmerjih vaščanov. Moški čaka na ljubezensko pismo svoje ljubljene, a to nikoli ne prispe. Ko le pride, koča pogori do tal in pismo odnesejo sunki vetra. Drugi moški odide z gore v zapor in pusti družino v nemilosti krute narave in mraza. Vaščani se zberejo ob njegovi hiši in se postavijo v zbor, ki skozi žalobno elegijo objokuje njegov odhod. Rdeča barva, ki kaplja z deske, se zazdi kot zgoščena kri nekoga, ki je že davno pozabil upati. Ljudje hitijo v svojih avtomobilih in kombijih neznano kam. Tujec iz Istanbula si ne želi službe v gozdu. Osamljene in puste. Nekdo mu reče -“Vsakdo, ki zapusti to mesto, joče; vsakdo, ki pride v ta kraj, joče.“ Belina, rdečina in jok. Lirika odročnega in težaškega življenja. Poezija, ki je je zmožen le turški film. Zato ga imam rad in čaka na njegove verze. Melanholične verze, ki v spomin prekličejo simbole. Simbole osamljenosti. Simbole odtujenosti. Simbole preživetja. Simbole belih konj, ki samotno jezdijo skozi zasneženo pokrajino. Simbole pričakovanja in upanja. Simbole pozabljenosti. Simbole spomina, ki kipeče koprni. Simbole ljubezni – odsotne in neulovljive. Simbole narave in njenih barv, ki človeka pokopljejo s svojo lepoto in neusmiljeno močjo. Vse to je prelep in alegoričen turški film pravega naslova za podobe – White As Snow (letnica 2010, režija Selim Güneş). Film, ki me s svojo krhkostjo in metaforami spomni na filme preljubega režiserja Semiha Kaplanogluja (sploh z nagradami ovekovečen zadnji film Bal). White As Snow namreč prav tako poudari odraščanje, otroštvo polno stranpoti in boja za preživetje. To ni slika otroške idile, saj je sedaj otrok tisti, ki mora preživeti družino. Zlesti v hlače odraslosti. V hlače svoje očeta, ki se najbrž še leta ne bo vrnil kot glavni „kruhonosec“. In okrog odraščajočega fantka se zgrne paleta takih ali drugačnih ljudi. Vinjeta njihovih usod in sanj. Vse to film prikaže z nečim, kar je značilno za turški film. Lahko bi ga označil za t.i. pure cinema. Kinematografijo čiste podobe, magične fotografije, minimalističnih dialoških haikujev ter poetike, ki se zaveda, da je malo lahko več - in še naprej po mavrici. Naslikane človeške usode se zdijo tapiserija čudovitih barv tudi takrat, ko se podoba utopi v motnosti zamaknjene bele in užaloščene črne. Turški režiserji so pač slikarji, ki svoj čopič uporabljajo tako kot pesnik uporablja besede ali pač kipar izboči les in marmor. Čist in nedolžen film, ki stopa z velikimi, hlastajočimi koraki skozi vdirajoči se sneg in gleda z široko odprtimi očmi skozi snežni vihar.
Guven – osiveli starejši možakar – je siva miš. Nihče ga ne bi izločil iz množice, v katero se skrije, kaj šele, da bi ga prepoznal med osumljenci na policijski postaji, ko bi za zastekljenim oknom iskal kriminalca. Brezizrazen, pust obraz, gola pleša, vedno ista staromodna oblačila, ter tihota, ki privablja vzdih. Družinski mož, ki je vedno točen ob prihodu v službo, dela kot najboljša švicarska ura in nikoli ne naredi napake. Perfekcionist pač. Nekdo, ki je tako asocialen, da vedno od doma zdrvi na delovno mesto, potem pa nazaj domov, ne oziraje se na vse klice in spodbude sodelavcev – sploh šefa, ki je nad njim. A nekega dne se začnejo dogajati čudne stvari. Človek si lahko nenehno laže, da že verjame svojim lažem. Laž postane resnica in obratno. Guven odklene vrata svojega stanovanja, a v njem ni nikogar. Ničesar. Tema. Kaj pa vsi tisti klici ob štirih popoldne, ko se je tako blago pogovarjal s svojo hčerko? Kaj pa vse laži, ki jih trosi svojim sodelavcem? Ne. Klic ob štirih je avtomatski pozivnik s strani Telekoma, slika na mizi v službi pa izrezana iz revije. Slika srečne žene in srečnega otroka. Hja, celo njegovo življenje je laž. Laž, ki jo vidi le sodelavka. Sodelavka, ki z njim sočustvuje, saj tudi ona laže. Tudi ona ni srečna – tako kot on. Tudi ona ima probleme s svojim možem, hčer pa sameva ob materi, ki je deloholik. Usode se povežejo, končno monolog čutnega in osamljenega turškega filma The Crossing (letnica 2010, režija Selim Demirdelen) pa pogleda stvarnosti v obraz. Guvenova žena namreč živi v gradu pod morjem. Živi le v spominu. Spominu na trenutke, ko je brcala svojega ljubimca s postelje v njunih igrarijah. Se še vedno boji golobov? Mar še vedno piše ljubezenska pisma v tujem jeziku? Ali se še vedno smeji in zvija v krčih ugodja, ko jo ljubimec žgečka? Mar še vedno uresničuje sanje svojega nesojenega moža in očeta njenega otroka – ko bi le -, ki si je vedno želel, da bi se ljubil z žensko, medtem ko bi ona igrala na klavir? Njegove sanje? Moje sanje? Tvoje sanje? Pač. Film vzbuja sanjarije. Sanjarije tako blizu tvojemu in mojemu spominu, da občuduješ čustveno spremembo v obnašanju in ravnanju njegovega glavnega junaka. Pa čeprav je vse le spomin, ki traja večno. Traja dokler živim in dokler sanjam. Film pač govori o izgubi in prijemanju zadnjih vrvic, ki priklenejo človeka na človeka. Kako izpustiti spomin na nekaj, kar se je zdelo večno? Kar se je zdelo blaženo in brez spomina na minljivost? Nekaj, kar je pretrgala kruta usoda, ki se poigra z življenju slehernika, ki misli, da ga filmska scena nikoli ne bo doletela tukaj in sedaj. A ga. Ker se iz napak učimo, nas to dela bolj razsodne. Vsaj ko zjutraj odpremo oči in si zamislimo, da je pred nami nov dan, poln izzivov in upov.
