Mariposa, drugi del
„Salon je bil strateško osvetljen z raznobarvnimi žarnicami, kar je bilo v prid dekletom, kajti v tisti svetlobi jih je bilo razločiti samo na pol. Če bi jih človek videl v dnevni svetlobi, bi se pognal v beg. Na eni strani prostora so postavili oder, na katerem se je nameščal orkester; razločil sem orgle, bobne, tri električne kitare in mikrofon na stojalu. Nekaj glasbenikov v groznih modrikastih smokingih je priklapljalo ozvočenje. Pevec s postavo džokeja in obrazom zadovoljnega Mehičana, je preizkušal mikrofon z žvižganjem. Sredi prostora si je pol ducata kurb grelo zadnjice ob plinski peči. Še ducat nočnih ptičic se je gnetlo zadaj, poleg majhnega okna, skozi katerega so podajali pijačo. Lastnica oziroma madame je pazila na svoje cipe izza majhnega točilnega pulta v kotu. Bila je nagubana, zelo slabovoljna starka, živčno je kadila in ustnice so se ji krivile v zaničljiv in grenak nasmešek. Naročila si je zapisovala v beležnico, zraven pa energično ukazovala nekaj natakarjem v zelenih suknjičih. Svoj posel je nadzirala z resnobnostjo knjižničarke oziroma s prodornim pogledom baskovskega dušnega pastirja. Nič ji ni ušlo. Ko je kakemu dekletu uspelo omrežiti stranko, ji je dala listič in vzela deset pesov, zagotovo kot strošek za sobo. Poleg nje je sede srkal pivo iz čaše ‘varnostnik’ za metanje pijancev na cesto in razsodnik v prepirih, možak v obleki in s kakimi devetdesetimi kilogrami, grozljiva ajmarsko-afriška mešanica. Ko me je videl vstopiti z Blanco in je opazil, da nisem stalni gost, se mu je razlil žolč. Nagon mu je dopovedoval, da hočem svoj kos kolača. Ozrl sem se naokrog po cipah: bile so skoraj vseh ras in tipov. Njihova uniforma je bil preprost kopalni kostum ali pa minikrilce, dovolj kratko, da si lahko občudoval njihove majcene spodnjice; dekleta so kričala, se smejala, begala sem in tja in topotala s petami po ploščicah tal.“
Ta odlomek lepo opisuje nočno življenje bolivijskega La Paza, kjer se dogaja večina romana Ameriška viza, ki ga je spisal Juan De Recacoechea (izšel je letos pri založbi Modrijan). Ameriška viza kot sanje vsakogar, ki poskuša iz tretjega sveta priti v „prvi svet“. Z Juga na Sever. Vsakega, ki hoče prevarati sistem in se pod krinko pravičnega ilegalca pretihotapiti na ameriška tla in preživeti preostanek življenja v navidezni blaginji. Življenje, ki ga dopolnita med in mleko. Sanje, ki jih po južnoameriških velemestih ponesejo igralci iz filmov ali limonad, oglasne kampanje, ki označujejo „svobodni in demokratični svet“ kot nekaj, kar si poželi vsak revež, brezdomec, kriminalec ali pač zaslepljena duša, ki hoče ubežati realnosti svoje države in poskusiti srečo tam, ker je sosedov vrt vedno lepši od tvojega. Eden takih je tudi Mario Alvarez iz bolivijskega podeželja. Po poklicu učitelj, ki se ga je žena naveličala in odšla z drugim, sin pa uspešno živi na Floridi in ga vabi v tople kraje. Amerika se zdi bolj oddaljena od vsakega norega delirija, ki nastane v glavi globokega odvisnika od alkohola. Glavni junak je nekakšen pijanček, ki se opira plota, a ne ve, da mu pot od pekla do nebes in nazaj nikoli ne bo tlakovana v zlatu, ki mu ga je podaril njegov oče. Roman namreč lepo nakaže njegov labodji spev – od sanjača in reveža se povzpne med bogatejše pripadnike dna, za kar je pripravljen plačati z nasilnim dejanjem in prodajo duše, a se ne zaveda, da je pot iz višav v brezno še hitrejša kot pot navzgor. Vse kar mu na koncu knjige ostane je objem kurbe in lažne sanje, poteptane v konjskem dreku in trdih udarcih nasilnežev, ki ga odvržejo med fekalije primestja. Roman na najbolj pretresljive in ugonobljene načine riše zemljevid La Paza, kjer je zrak tako redek, da se ob kozarcu belega vina zavrti še bogatemu. Še bolj pa duši vse reveže, ki nikoli ne bodo skupaj s podganami splezali na vrh planote in ugledali svetlo luč dneva. Prostitutke, prevaranti, skorumpirani politiki, zablodeli pijančki, ponižni transvestiti, ovdoveli in sključeni starci, ki čakajo na milost ali nemilost kurb, da jim ga dobro pofafajo, „priležniki“ in priležnice, nizke in visoke družbe, ki se valjajo v lastnih nemoralnih iztrebkih brez vrednot in podobne spake in spački, ki cele dneve prodajajo svojo dušo in telo za naslednjo epizodo brazilske telenovele. Krut oris dnevnega in nočnega življenja, ki pa je zabeljen in posoljen z zavidljivo mero humorja, ki začrta drugi pol revščine in pomanjkanja. Stvarnost, ki ni tuja nobeni latinski državi, ki se utaplja v smradu in odpadkih, ki jih tujci s Severa prinašajo na Jug v obliki obljubljenih dežel in sanj, ki ne pustijo spati nobenemu človeku. Zanimivo čtivo, ki se použije v parih popoldanskih uricah, knjiga Ameriška viza pa je najbolje prodajan bolivijski roman vseh časov, ki hkrati zabava in kritizira.
Brazilski monstrum Meteorango Kid, Héroi Intergaláctico (letnica 1969, režija André Luiz Oliveira) je film na spidu. Norih gobicah. Deluje kot kokainski odvisnik. Pa čeprav je edina droga, ki ga popelje v polje halucinacije in blodnje, marihuana, ki poskrbi za blebet in smeh glavnega junaka, ki ravno praznuje svoj rojstni dan – pribit nas križu kot kakšen novodobni Jezus Kristus. Mogoče celo Batman, ki svojo podrepno homoseksualno muho Robina pusti v meglici dima in zasanjane odrevenelosti, sam pa v krču premlati svojo družino. Mogoče je celo odrešenik z dinamitom ali torpedom v riti, ki skače od zabave do zabave, zraven pa si prepeva temačno balado. Žalostinko s puško v roki, ki gledalcu prisoli zaušnico. Zaušnico, ki odmeva v oblak vojaške diktature, ki se na vse pretege trudi obdržati resen obraz ob smešnici in krutemu humorju, ki ga odseva filmsko platno. Hja, klasičen in spregledan biser Cinema Marginal, ki se posmehuje celo staroselcem Cinema Novo, ko eden od bežnih stranskih likov s prikritim cinizmom poje hvalo Glauberju Rochi. Kar je preveč je preveč, bi lahko porekel Tarzan s svojimi zlatimi bananami, ki skače od vrvi do vrvi, večkrat skoči na stranišče na štrbunk in naposled končno reši svojo ljubljeno, a precej nepismeno Jane, ki se upira lovcem na zaklad. Smešno? Huronsko smešno, ko pomisliš, kaj vse so si dovolili brazilski režiserji 60-ih in 70-ih, ko so smešili tako oblast kot zavaljeno in razvajeno aristokracijo in inteligenco. Filme pa posvečali kar svojim pravkar postriženim lasem. Še več. Filme razdelili na reklamne oglase za šampone in streljali slepe naboje v stilu stripovskega pulp fictiona. Igralci so si dovolili celo to, da so premikastili kamero, odrinili snemalca, odpodili režiserja in gledalcu rekli - „Jebi se“. Ne le to. V kamero so usmerili svojo pištolo – namenjeno sicer soigralcu v drugem kotu sobe – in gledalcu dejansko grozili s smrtjo. S konfrontacijo. Z bitko. Kot da bi igralec hotel reči - „Stopi z menoj. Vzemi pištolo in tako kot jaz postreli tiste, ki ti najedajo živce.“ Pač. Pridaniči in fičfiriči, a zatorej toliko bolj živi. Vsaj tisti, ki so preživeli leta hedonizma in norega boemstva. Nič ne de, da zala mladenka v kamero odigra svojo reportažo o vesoljskih plovilih ali NLP-jih, saj je film itak z drugega planeta, neprimerljivega našemu urejenemu življenju. Poziva, kriči in pljuva v obraz vsem, ki se ne upajo upreti stroju za nalaganje zlaganosti in konformizma. Vzemi ali pusti – legenda preteklega časa, ki kliče po dejanju in pusti za seboj praznino besed.
Čilski film Huacho (letnica 2009, scenarij in režija Alejandro Fernández Almendras) govori o spremembi. Neznatni spremembi, a za posameznika zavezujoči, ključni, če ne celo kritični. Družina štirih – stara starša, hči in vnuk – namreč živijo v času ekonomske in gospodarske nestanovitnosti. Grožnje in nestabilnosti. Svet se spreminja hitreje in prilagaja novim finančnim ureditvam in zakonom trga. Tega podeželje sicer ne občuti drastično, a dovolj prepričljivo, da skupnost, ki se zdi razdeljena, a enotna, zateguje pas in varčuje vsak težko prigarani peso. Cene rastejo, življenjski standard se slabša. Na eni strani posojila ali predujmi, na drugi nižanje cene blaga (beri: sira), ki ga prodaja babica, saj le-ta variira in se prilagaja barantanju in povpraševanju. Družina se znajde kakor koli se pač lahko, da bi preživela, beseda „kmet“ pa je slabšalnica, ki jo večina izgovarja ne zavedajoč se njenih posledic za miselne tokove mladih in starih. Za njihovo identiteto in gmotni položaj. To še najbolj občuti vnuk, ki ima zaradi svojega statusa težave pri vključitvi v družbo, med vrstnike. Dedek velikokrat raje pogled v dno kozarca, mati pa se, nezmožna za opravljanje dobre službe, odreka priboljškom in vrača že kupljeno blago, saj nima dovolj denarja za plačilo računov. Vsak od štirih delov filma namreč pripoveduje svojo zgodbo, ločeno in vpeto v celoto, ki se začne nekega jutra, konča pa v objemu nekega večera. Zgodbo pripoveduje vsak izmed članov družine, njegov pogled na stvarnost pa se izraža preko vsakodnevnih rutin (službe, dela, šole itd.). Rutin malega človeka, ki išče izhod iz življenjske stiske. Dogajanje in ritem filma sta izrazito počasna, atmosferična, razpoloženjska. Gradita na pristnih odnosih znotraj in zunaj družine, v makro in mikro kozmosu. Pristnost teme pomanjkanja in odrekanja poudari tudi izbira naturščikov, polprofesionalcev, ki najbrž igrajo kar sami sebe v primežu dokumentarnega objema in giba kamere. Občutek naturalizma pa poudari tudi občudovanja vredna fotografija s svojimi orisi krajine in lahkotna režija, ki krmari med čermi prvenca.
