Slowly goes the night

Ameriški neodvisni film Two Gates of Sleep (letnica 2010, režija Alistair Banks Griffin) ni za vsakogar. Sploh, če mi je soditi po poraznih ocenah, ki jih je film prejel po medijih. A vse to mu dela veliko krivico. Gre namreč za meditativen film, ki ne govori z besedami, niti nima prepotrebnega dramaturškega loka ali zapleta, kaj šele, da bi se naslanjal na prepoznavne karakteristike sodobnih filmskih tokov. Osamelec med bujnim rastjem. Bonsaj, ki ga je treba negovati, da se razvije v nepozabno in čutno doživetje, ki mu je priča videc. Sama vsebina filma bi se namreč lahko oklestila na en sam stavek – dva rovtska brata na koncu Mississippija odideta na potovanje in pokopljeta mater. Več ti ni potrebno vedeti, saj je to osnovni skelet filma skozi katerega režiser izpelje svojo lirično in čustveno dramo. Dramo, ki je še najbliže referenci, ki se mi je sama od sebe ponudila ob ogledu nekaj več kot eno uro dolgega prvenca mladega režiserja – kot da bi prečastita Kelly Reichardt, botrica sodobne Amerikane, naredila rimejk klasike Deliverance in izločila vse nasilje. Pustila le človeka in neokrnjeno naravo. Šele takrat bi se približal odrešitvi. Spoznanju, da smo vsi nastali iz prahu – in v prah se povrnemo. Povrnemo se na rob spomina na najbližje in ljubljene, ki jih častimo z ritualnim pokopom. Izpolnjeno poslednjo prošnjo. Dana beseda zahteva čast in pozornost. Nekateri ljudje pač niso sposobni ali pripravljeni trupla bližnjega prepustiti sistemu, ki bi ga ocenil na dodano vrednost in pod nadzorom zakopal v označeno gredico le zato, da bi lahko nekoč nasledniki s solzami v očeh prižigali sveče in polagali cvetje. Nekateri pač želijo svoje potovanje z brodarjem končati v sebi ljubem, idiličnem okolju, ki jih bo pospremilo na večno pot. Njihov grob bo priložnost za sorodnike, da si zacelijo bolečino izgube oziroma možnost, da poravnajo račune iz preteklosti. Tako kot to storita brata, ki se zdita odtujena. Odideta celo tako daleč, da se v nekem trenutku dozdeva, da je prvi ubil drugega. To tezo postavim pod vprašaj, saj se vrhunec celotnega filma skriva prav v bratskem sovraštvu, ki se izreže iz nejasnih dogodkov. A zgodba se v tistem trenutku ustavi in preide v poetiko globine gozda in mirne reke, ki pospremi potovanje v osrčje poslednjega slovesa. Prav pomanjkanje zgodbe dela film zatorej toliko bolj vizualen. Gradi izključno na razpoloženju, atmosferiki in notranjih občutjih, ki se zlijejo s prelepo gozdnato pokrajino, ki jo je v oko kamere ujel cenjeni direktor fotografije Jody Lee Lipes, ki je zakrivil podobo takih kultov kot so Afterschool (letnica 2008), Tiny Furniture (letnica 2010) in Martha Marcy May Marlene (letnica 2011).

Vau! Blaxploitation film zmešan z vampirji in podložen z glasbo Sama Waymona (brata Nine Simone). Kdo bi si želel več. Kdo bi si sploh lahko predstavljal, da bi tak film požel stoječe ovacije v Cannesu in predstavljal izgubljeno klasiko ameriškega neodvisnega filma. Prav to je pozabljena mojstrovina Ganja & Hess (letnica 1973), ki so jo producenti zaupali nadobudnemu mlademu avtorju Billu Gunnu in zahtevali, da posname „črni vampirski film“. Grozljivko, ki bi nagovorila črne množice in izkoristila še eno tržno nišo za žanrsko filmanje. A Ganja & Hess je precej več kot le še ena zgodba več v vrsti blaxploitation žanra. To je film, ki temnopoltega Afro-Američana nagovori tako s politično, socialno kot družbeno tematiko. Še več. To je prvi antropološki in z afriško tradicijo prepojeni blaxploitation film, ki meša preteklost s sedanjostjo. Grozljivka je le izgovor, tako kot so izgovor podobe vampirjev. Vampir je namreč v našem primeru simbol odvisnika, narkomana, žrtve. Družbeni problem, ki se je dotikal mnogih temnopoltih skupnosti tistega časa, ki so v drogi iskale izhod iz revščine, eskapizem iz vsakodnevnih težav, rasizma in zatiranja temne kože. Hkrati film spregovori tudi o identiteti Afro-Američana, ki se je ves ta čas poskušal vključiti v ameriško družbo in življenje, a vedno ostal na robu, marginaliziran, označen, brez pravih pravic in jasne slike o tem, kdo je in od kod prihaja. Prav zato so sanjske podobe glavnega lika nekakšen vudu ritual, ki pospremi časovni stroj nazaj v čas, ko je Afričan zares bil Afričan, kolonizator pa svojih jeklenih čekanov še ni zaril v njegov pot in kri. Identiteta in tradicija sta pač za temnopoltega človeka prepomembni temi, da bi jih lahko odmislil, ko spregovoriš o boju za državljanske pravice in uveljavljanje enakosti pred zakonom in Bogom. Tu lahko potegnemo še eno vzporednico, ki se neprestano dotika religije in njenih simbolov, ki so v tem filmu vseprisotni. Na eni strani imamo ritualistično/hedonistično/meseno podobo prvobitnega Afričana, na drugi pa v krščanstvo in podobe Jezusa ujetega novodobnega temnopoltega vernika, ki poskuša navidezno otopelost zdraviti z ljubeznijo, srečo in blaginjo. Ta dvojnost predstavlja srce samega filma, saj preteklost in „modernost“ vedno znova bijeta boj za prevlado nad dušo posameznika. Tako kot sta nezdružljiva s cerkvenimi gospel napevi podkrepljena maša in vudu ritual, tako je nezdružljiva ikonografija blaxploitation žanra in filozofskega razmisleka. A Billu Gunnu mojstrsko uspe kritični vpogled v dušo človeka in družbeno-politične stvarnosti tistega časa. Prav zato je film Ganja & Hess originalen in težko klasificiran, saj podira tabuje in z njimi žanrske omejitve filma, ki ni niti blaxploitation niti grozljivka. Predstavlja predvsem krik temnopoltega Američana, ki se poskuša zapisati v zgodovino preteklosti in sedanjosti, a ugotovi, da ne pripada niti eni niti drugi. Ni niti Afričan niti Američan. Bržkone eden najpomembnejših črnskih filmov 70-ih let prejšnjega stoletja. Ne nazadnje v njem glavno vlogo odigra Duane Jones, ki je leta 1968 v Romerovi klasiki Night of the Living Dead v ene zamahu s svojo temno poltjo opravil z rasizmom in ameriško družbo.