Podobe iz sanj onstran časa

Zanimivo je gledati filme, ki se zdijo, kot da so nastali brez režiserja in scenarista. Hej, kje pa se skrivaš? V uvodni špici se sicer izpiše producent, snovalec glasbe, montažer, direktor fotografije in skupinica igralcev, o srcu in duši filma pa niti besede. Eden takih filmov je izgubljena hollywoodska klasika Dementia (letnica 1955). Poznana predvsem filmofilom in ljubiteljem obskurnosti. Po raziskovanju sem sicer odkril krivca za to neponovljivo doživetje. Za scenarijem in režijo namreč stoji John Parker (mogoče je to izmišljeno ime, mogoče tudi ne, a posnel bi ga lahko tudi Alan Smithee, kar je psevdonim za tiste režiserje, ki se pod filmom nočejo podpisati, saj bi lahko škodil njihovi karieri ali pa niso zadovoljni s končnim rezultatom in se skrijejo v sence – v rabi je od leta 1968, kar pomeni, da se izmika času nastanka filma Dementia), ki ga, na primer, IMDb povsem spusti v svoji katalogizaciji. Nič zato, saj smo priče filmu, ki ga se zdi kot zblojena B-produkcija, posneta na majhne proračun, ki se je veliki studii nikoli ne bi dotaknili, če ne bi bilo skupinice zanesenjakov, ki si je upala in drznila. Film ima namreč tudi brata dvojčka – izdelek Daughter of Horror, ki je cenzurirana verzija pričujočega filma, ki jo opremlja tudi voice-over. Dementia je namreč posneta brez zvočnega dizajna ali dialogov (ok, krik tu, krik tam, božjasten smeh tu, božjasten smeh tam), a prav glasbena podlaga k celoti prinese tako shizofren in bolestno simfoničen pečat, da se ježijo kocine na hrbtu poraščenega osebka. O čem film sploh pripoveduje? Mar o zločinu in kazni? Množičnem morilcu? Prizadeti ameriški družbi, ki se podira pod podobami navidezno zdrave, a strohnele države? Ljudomrznežu? Ženski, ki sovraži moške? Duševni bolezni? Zdi se, da o vseh teh stvari po malem. Z učinkom nemškega ekspresionizma, filma noir in grozljivke namreč naniza noč v beznicah, obcestnih jarkih in nočnih morah, ki žensko privedejo do ekstremnih dejanj. Zvodniki, pijanci, nasilni očetje, objestne matere, krvoločni vampirji v urejenih oblekah, žigoloji, pohotni starci, nadlegovalci vseh vrst, detektivi/zalezovalci in še mnogo drugih se znajde na nočnih ulicah, ki kličejo in preganjajo vsakega, ki se na njih poda. Sence govorijo svojo zgodbo, luči strašijo, tema pa se hihita s hudičevim nasmeškom. Tako neprizanesljive slike duševne bolezni mi ni videti prav vsak dan. Hollywood se je pač odločil, da jo stigmatizira, za vedno okliče za zlobno, psihotično in morilsko. Kot da gledam najbolj brutalno verzijo vzgojno-izobraževalnega programa, ki ljudi opominja na grozote duševne stiske in živčnega zloma. Kaj je res? Kaj ni? Film vklopi domišljijo tudi takrat, ko se ženska zbudi sredi svoje postelje in si domišlja, da le sanja. Mar so to res le sanje? Mogoče sanje v sanje v sanjah? Psihoza v psihozi? Kdo ve. Film je pač le pravljica, ki opominja na resnost. Včasih bolj grozljiva kot življenje samo, včasih pa je življenje bolj neverjetno od vsake zapisane, izgovorjene ali prikazane besede. Prav zato so prizori nasilja v filmu Dementia še dandanes tako neprizanesljivi in neopisljivi. Kako je moralo biti šele pred več kot pol stoletja, ko je verjetno igral po različnih obstranskih kinematografih. Pač. Namigovanje je vedno bolj grozljivo od samega pogleda na zločin, saj človek doda tudi lastne strahove in domišljijo, ki se zdi neizprosna, ko beseda nanese na poškodbo duše. Kje se realnost začne, kje pa prehaja v norost najvišjega kalibra, je pa že drugo vprašanje. Klasika.

Kdo bi si mislil, da bo na ta blog zajadral tudi ameriški režiser Jim McBride. Verjamem, da marsikomu dobro poznano ime hollywoodske industrije, ki je v 80-ih in 90-ih snemal tako povprečne uspešnice kot so Breathless (remake Godardove klasike), Big Easy in Great Balls of Fire!, kasneje pa utonil v povprečje sanjajoče industrije. Danes je za čuda še vedno na sceni, a večinoma snema le še televizijske filme in nadaljevanke, saj se zdi, da si je tako ali drugače kar sam sabotiral uspešno kariero, ki bi jo lahko tudi na stara leta nadgrajeval. A omenjena dogodivščina nas prav nič ne zanima. Kar je pomembno, je njegov prvenec – eden od stebrov ameriškega neodvisnega filma 60-ih. Spregledan kult, ki se z leti stara kot dobro vino in še vedno spregovori o aktualnih zadevah. David Holzman’s Diary (letnica 1967) namreč enoročno napove Youtube, blogovske samoizpovedne izlive in sodobni čas, ko se javno in intimno vseskozi prekrivata, križata in rušita samopodobo vsakega posameznika, ki hoče biti viden. Deluje kot mokumentarec pred mokumentarcem, intimni dnevnik, ko se je o takih stvareh le sanjalo ali pa z imeni kot je, na primer, Jonas Mekas preplavljalo podzemne, avantgardne kroge. Pač. To je čas, ko se je New York utapljal v svoji kontrakulturi in eksperimentih na vseh področjih umetniškega ustvarjanja. Hkrati je to čas velikih sprememb tako v svetu, kot v ZDA. David Holzman’s Diary je zato še precej več kot le odgovor na rastočo rabo direct cinema, ki je to celino podvrgel preizpraševanju dokumentarnega in fiktivnega. Realnega in režiranega. Zatorej film še najlaže pospremimo z oznako docudrama, saj se giblje po nevidni meji med igranim filmom in dokumentarcem o posamezniku, ki svoje življenje postavi v dlan gledalcu. Razgali se. Odpre dušo tudi takrat, ko nima nobenih poetičnih citatov v rokavu ali besed, ki bi nosile težo. Še en virtualni umetnik, ki si želi snemati filme. Bodoči režiser, ki bi lahko bil (ali pa tudi ne) prispodoba za samega Jima McBrida, ki je v tem času iskal možnost za brušenje lastne poetike. In kaj boljšega kot „fake“ dokumentarec, ki v monologih in dialogih spregovori o političnih temah, razrešuje osebne stiske, razdre popolno razmerje, prodre v samo osrčje pomena individualizma, razgali ameriške sanje, hlepenje za slavo, predstavi razglednico New Yorka, ki je več kot le črno-bela slika na zidu, vdre v notranji svet bližnjih in naključnih življenjskih sopotnikov ter sprosti pritisk pomena filmske umetnosti. Tako za posameznika, insiderja kot v kontekstu širšega pogleda na ustvarjanje. Pri tem se mi zdi ključen monolog prijatelja glavnega lika, neimenovanega slikarja, ki spregovori o vezni liniji med življenjem in filmom, preteklosti kot dobrem ali slabem scenariju za celovečerec, prepojenosti osebne izkušnje in pozunanjenega razumevanja okolice ter izražanja lastnih misli skozi vizualni medij. Video-dnevnik je lahko slab ali dober – odvisno od razburljivosti človekovega življenja. David Holzman se zdi popolnoma zgrešena investicija, saj je pravkar izgubil službo, snemanje filma mu je uničilo razmerje s prelepo manekenko, dvomi in težave, s katerimi se vsakodnevno srečuje, pa bi lahko doleteli kogarkoli, saj vedno znova govori in premleva resnice in laži, s katerimi se boš poistovetil tudi ti. Vem, da sem jih jaz vzel za svoje, ko se človek podredi fokusu na male in navidezno nepomembne reči, ki življenju dajejo vrednost. Ne nazadnje pa je to film, ki lepo prikaže, kako obsesija, oziroma v našem primeru snemanje filma, prevzame človekovo življenje in ga razdrobi na nešteto majhnih koščkov, saj sanje postajajo resničnost, stvarnost pa fantazija. Mejnik polpretekle zgodovine ameriškega neodvisnega filma.

Ameriški neodvisni režiser Joe Swanberg si je v zadnjih letih pridobil veliko publicitete. Negativne in pozitivne. Pač. Uspešno se je znašel v samem osrčju mumblecora, ki ga po svetu predstavlja kot eden zastavonoš tega „gibanja“ ameriškega indie filma. Pri mumblecoru je pač tako, da nimaš posebne izbire. Mogoče ga ljubiš, mogoče sovražiš. Včasih se mi zdi, da je to filmski žanr, ki je ameriški odgovor na skandinavsko Dogmo – čeprav dosega povsem drugačne rezultate, ki so pri mumblecoru bliže izgubljeni ameriški generaciji mladostnikov in slackerjev, kot pa eksistencialnim problemom evropskega človeka. Mumblecore namreč s svojo napol improvizirano igro, naravno osvetljavo, rušenjem tabujev v spolnosti, ki že meji na novo seksualno revolucijo (hm, mogoče pretiravam, a včasih je to potrebno), naturščiki (predvsem prijatelji in znanci) in zavestnim odklonom od klasičnega narativnega filma z začetkom, vrhuncem in končnim razpletom, dosega rezultate, ki so zavidljivi ob proračunih, s katerimi režiserji tega žanra upravljajo. Že res, da se v zadnjem času v mnogih filmih, ki se ponašajo z underground statusom, pojavljajo tudi hollywoodske zvezde, a dejstvo ostaja, da so morali producenti velikih uspešnic iz dežele sanj slej ko prej zavohati tržne možnosti novega ameriškega filma, ki se odreka dobičku, zato pa vse stavi na prikaz sodobnih medčloveških odnosov in zanimanj, ki obsedajo mladež. Včasih celo razmišljam, da bi mogel mumblecore in novi ameriški neodvisni film ločiti, saj se zdita povsem različna v svojem jedru zanimanja, a tega vsaj navidezno ne bom storil. Mumblecore pač ostaja in bo vedno ostal ljubljenec festivala Sundance in prvak navihane ter na trenutke pretenciozne študije sodobne ameriške družbe, ki se naslanja predvsem na gostobesednost in psihološki profil človeka, ki mu je vsakdanjik tako tuj, kot mu je tuje ravnanje s čustvi sočloveka. Joe Swanberg to zelo lepo prikaže v svojem novem filmu Uncle Kent (letnica 2011 – besedo nov moramo vzeti z rezervo, saj snema kot po tekočem traku), ki se zdi samozaverovan in na trenutke nastopaški v svojem razgaljenju osamljenosti in spolnosti, a moram priznati, da se že v preteklosti nisem mogel povsem odločiti, ali naj Swanbergu sploh verjamem. Guilty pleasure, bi lahko zapisal, ko vsakič znova vstopam v njegov prazen svet, kjer puhloglavci in potheadi razmišljajo le o svojih umetniških karierah in naslednjem skoku v posteljo z neznancem. Ok. Senzacionalizem ob stran, tudi o besedi „precenjen“ ne bom izrekel slabe besede. Si bom pa vzel čas za glavni lik, ki zapušča mladost za seboj. Joe Swanberg namreč že nekaj časa raziskuje tudi svet odraslosti, ki je sicer nedonošena in nedorasla svoji nalogi, a zanimivo je včasih gledati moške pri 40-ih, kako se s težavo spravljajo v svet zmenkarij in osvajanja. Pač. To ni rezervirano le za mladostnike na začetku svoje poti spoznavanja spolnosti. Prav zato je Uncle Kent osvežilen – pa čeprav skozi režijo, igro, scenarij in grobo montažo zazeva močan prepih, ki marsikoga prepričuje, da gleda film brez umetniške veljave. Priznam. Film ni nič posebnega, kar bi tudi po parih dnevih ostalo v kraju zavesti, a Joe Swanberg s svojo provokativno držo marsikoga lahko tudi navdahne, da se zamisli, da živi – tako kot liki na ekranu – pusto, nezanimivo in nestvarno življenje. Beži od življenja. Ali pa je preprosto nezmožen navezati pristen stik s sočlovekom. To so teme, ki se tičejo vseh nas – odvisne seveda od posameznikovega karakterja. Pa naj si to priznamo ali ne. Bližina, prijateljstvo, ljubezen, seks in sprejetost so pač univerzalne teme, ki vedno znova zahtevajo variacije na srčiko problema. In v teh variacijah na isto temo je Swanberg dovolj uspešen, da vedno pritegne. Pa čeprav skorajda vedno posname „isti“ film. A Uncle Kent je prav zaradi zbirke samosvojih idej in izpeljave – včasih uspešne, drugič spet ne – dovolj zanimiv, da si zasluži pozornost.

Neodvisni ameriški film The Color Wheel (letnica 2011, režija Alex Ross Perry), lani predvajan tudi na Liffu, je prava poslastica za vse ljubitelje dialoških oporečnikov z neposrednim črnim humorjem. Jezičnih dohtarji v podobah dvojčkov – suverene JR in „blagorečnega“ Colina – ter vrste obstranskih likov so namreč tako politično nekorektni, da se sprašuješ, od kod izvira ves ta cinizem, ki ga ameriška mladina premore, ko spregovori o družinskih zamerah, pestovanju preteklih nesoglasij, zavrti spolnosti, prikritem sovraštvu do človeštva, samouničevalni družbi, ponižujočem brezdelju, modi, ki spomni na mokre sanje gospodinj, ki se oblačijo v nakupovalnih središčih, ter izrazito odklonilnem odnosu do vsega, kar diši po izražanju naklonjenosti nasprotnemu spolu. Zavist za zavistjo, zamera za zamero, širokoustenje za širokoustenjem, greh za grehom. Nič ni sveto, ko se brat in sestra sporečeta ter si zadajata rane, ki sežejo globlje od različnosti njunega svetovnega nazora in mnenja. Pogled na njen odnos se zdi izpet iz limonade, kjer so vloge negativcev in dobrih duš jasno določene, hihitajoča mladost pa hiti v zagrenjeno odraslost, kjer nedonošenčki nosijo preveč oprijeta oblačila, da še njihovi spermiji ne morejo krožiti po utečenih smernica. „Imaš pa vsaj zaščito pred nosečnostjo!“ zabrusi sestra bratu, ko le-ta pomerja kavbojke po zadnji modi. Takega črnega humorja ne srečaš vsak dan. Če imaš srečo, ti ga na dušo položi mumblecore, ki je zelo blizu delu gospoda po imenu Andrew Bujalski (glej: Funny Ha Ha in Beeswax) ali potegavščinam neprekosljivega Azazela Jacobsa (glej: Terri), ki se zdita glavna vpliva na avtorsko poetiko mladega Alexa Rossa Perryja, ki v filmu The Color Wheel odigra tudi eno osrednjih vlog, a bi mu za prihodnost priporočil, da raje ostane za kamero, saj je njegova boemska in poženščena prezenca kar malce odbijajoča. Nič zato, saj film odlikuje predvsem scenaristična dovršenost, ki skozi ostre dialoge izlušči junake iz mesa in krvi. Provokativna drža se izkaže za zmagovito predvsem v nepozabni zabavi, kjer poniževanje in rivalstvo dosežeta vrhunec, da ne govorim o skorajda šokantnem koncu, ki osamljenost spremeni v obrat, ki vodi do incesta, utopljenega v alkoholnih hlapih. Alex Ross Perry je bržkone prihodnost ameriškega neodvisnega filma, ki mu bo moje budno oko sledilo v tudi prihajajočih letih.