Vsak pozdrav s seboj prinaša slovo

Tisti, ki se je spomnil, da ameriški neodvisni film Green (letnica 2011, režija Sophia Takal) uvrsti v žanrsko filmanje, natančneje v polje trilerja, se je pošteno uštel. Gre za subtilno in krhko meditacijo na temo ljubosumja in razpada človeške duše. Še več. Zeleno, ki te ljubim, zeleno, se skozi simboliko prikaže prav v zavisti. Kraji pogledov in nevarnih razmerij. Zavisti do čustev, ki jih človek goji do sočloveka. Zavisti, ki poruši ravnovesje medčloveških odnosov. Ravnovesje navidez popolnega razmerja ter ravnovesje navidez zorečega novega prijateljstva med tujci. Sophia Takal je bržkone sveže in izjemno nadobudno mlado ime ameriške kinematografije, kar pomeni, da se filma loti skozi pogled v občutljivo žensko psiho. Ljubezenski trikotnik med Sebastianom, njegovo dečvo Genevieve in vsiljivko Robin (odigra jo režiserka sama) stoji na trhlih tleh večnega sumničenja in nezaupanja. Skozi trio likov se namreč izriše raznolikost človeštva, saj si ne bi mogli biti bolj različni. Robin je blebetava spogledljivka, ki nenehno išče bližino sočloveka in vedno znova navezuje stik z bežečimi/bežnimi posamezniki, ki ji niso vedno naklonjeni. Moške menjava kot po tekočem traku, a zdi se, da je vse kar si zares želi le ljubezen. Njen lik je razdvojen, saj se navidezno zazdi kot zanimivo, čeprav nekoliko nerazgledano in naivno podeželsko dekle, ki bi s svojo prijaznostjo in koketnostjo lahko ženskam speljalo marsikaterega moškega – pa naj bo še tako srečen v svojem razmerju ali zakonu. Genevieve (z neverjetno čutnostjo na robu zloma jo odigra odkritje underground scene z one strani Atlantika – Kate Lyn Sheil) je njeno popolno nasprotje. Dekle z očmi psička in brezmadežne elegance, ki je moškim ni potrebno krotiti, temveč le popeljati na ples. Popolna ponotranjenost. Njena ranljivost je vidna od prve scene naprej, ko lebdeče stopa po barviti gozdni pokrajini, lahkotno lomi veje pod seboj in se nikoli zares ne trudi biti nič drugega kot le to kar v resnici tudi je. Njena subtilna lepota spominja na dive iz zlate dobe Hollywooda, le da nima pravega pomena poudarjati, da bo prav ona tista, ki se bo zlomila pod težo ljubosumja. Njen fant Sebastian je najbrž najbolj nesimpatičen lik celotnega filma. Navidez prijazni in ustrežljivi možak, ki pa za svojih zapeljivim nasmehom skriva preračunljivost, hladni intelektualizem in humor, ki ženski, dostojni njegove „povečave“, nikoli ne bi sedel na dušo. Kaj šele, da bi nasmejal širok in raznovrsten orkester, ki se ga loti zabavati. Podrepna muha, ki nikoli zares ne izreče tistega, kar čuti in le rovari po srcih drugih. Popoln trio za zmoto v besedni zvezi „zavedena ljubezen“. Do izpolnitve ljubezenskega trikotnika nikoli zares ne pride, a dovolj je že prisluhniti razlomljenim jezikom, predvidljivim gestam zapeljevanja, več kot očitni kemični privlačnosti med prepovedanimi sadeži in sanjarijam na meji halucinacije, ki se razlijejo v glavah najbolj prizadetih in razžaloščenih. Sophia Takal dokazuje, da je mojstrica dialogov in gradnje posebne atmosferičnosti. To ji dovoljuje tako medčloveški odnos (igra je odlična), kot prikaz neukrotljive lepote narave, v katere mrežo se ujamejo nič kaj hudega sluteči ljudje. Dodatno napetost ustvari tudi zvočni dizajn, ki se izgublja skozi mikrotonalne in improvizirane zvočnosti, ki včasih govorijo namesto glavnih likov oziroma podaljšujejo njihovo notranjo agonijo. Če pričakuješ značilno furiozno kamero iz roke, si se uštel. To je film, ki je tako precizno zgrajen v pogledih snemalne naprave in kot iz muzejske zbirke izrezljane mizanscene, da je užitek gledati polno in z velikim planom podkrepljeno delo, ki gledalca preprosto prisili, da vdre v intimo junakov, ki se na koncu filma zdijo še bolj razgaljeni in odkriti. Mojstrsko delo mlade avtorice, ki veliko obeta. Močno priporočam.

Od ameriškega neodvisnega filma se selimo v samo osrčje britanske neodvisne produkcije. Če rečem, da je film Broken (letnica 2012, režija Rufus Norris) nekaj najboljšega, kar je podzemna otoška kinematografija ponudila v zadnjem času, se ne bom pretirano zmotil. British cinema at it’s best. Ok. Mogoče je film nekoliko pretirano visokoleteče narave, da bi ga oklical za izključno neodvisno produkcijo, saj v njem nastopajo take zvezde kot sta Tim Roth in Cillian Murphy, a prav ta podatek mu daje širino, kredibilnost in zalet, ki ga potrebuje vsak nadobudni mladi filmar, ki se poskuša dokazati v svetu velikih in priznanih imen. Rufusu Norrisu je pač uspel podvig, ki deluje na različnih ravneh. Ob ogledu le 90 minut dolgega filma se ti namreč dozdeva, da je snovi toliko, da bi lahko posnel več filmov hkrati. Ali vsaj prihranil nekaj arzenala za prihodnje dni. Režiser se namreč loti velikega števila občutljivih tem oziroma bolezni sodobne družbe. Večinoma uspešno in z zavidljivo ostrino, ki jo na vsake toliko časa sicer preseka kakšen nadvse komičen in infantilen skeč, a celota od začetka do kraja ostaja ujetnica pesimizma in izrazito temačnega pogleda na svet in življenje v mali londonski soseski. Kje začeti? Recimo, da si bom najprej dal duška ob problematiki, ki je že stalnica tega bloga – duševni bolezni. Najraje bi ga kar stresel iz hlač, saj tudi Rufus Norris prikazuje duševno stisko v izrazito stigmatizirani obliki. V obliki psihoze, ki privede do najbolj ekstremnega dejanja in polni lokalno časopisje – umora. Verjamem, da je to več kot primerna ponazoritev popolnega duševnega zloma, ki se lepo sklada z rdečo nitjo filma, a bojim se, da še bolj poganja strah v kosti slehernika, ki vse to opazuje na daljavo in nima neposredne izkušnje z tovrstno obliko bolezni. Duševna bolezen zmešana z zaostalostjo je namreč prikazana kot tempirana bomba, ki lahko vsak čas eksplodira v obraz ne le posamezniku, temveč ogrozi položaj celotne skupnosti. Oh, ja. Pač. Se bom moral navaditi, da „normalni“ svet svoje strahove predstavlja v podobi fantoma, ki nima pravega vpogleda v dejansko stanje te pereče tematike. Druga plast, ki se odkriva z vso silovitostjo, je razvidna že v uvodniku. Film namreč ne izbira odvečnih besed ali scen, ki bi nastavile ozadje in oris likov, temveč takoj postreže s travmatičnim dogodkom, ki spremeni življenja vseh, ki so mu priča. Govora je seveda o psihičnem in predvsem fizičnem nasilju, za katerega je tokrat odgovoren zaščitniški in kolerični oče treh hčera, ki ne razume razmerja med izmišljijo in resnico, temveč takoj, kot ponoreli pes, zabrede v nasilje nad sočlovekom. To nasilje je prikazano izrazito nesentimentalno, brez trohice vnaprejšnjega opozorila, a z veliko mero obsojanja in razumevanja hkrati. Obsojanja zaradi dejstva, da se bullying lahko prenaša iz starejših na mlajše, ki oponašajo vedenje svojih „vzornikov“, razumevanja pa zaradi neizpodbitnih dokazov, ki se izkažejo za netočno in izkrivljeno dojemanje stvarnosti. Prav to fizično nasilje nas vodi do njegovega vzroka – tretje plasti. Vsi dobro vemo, da imajo otroci veliko domišljije, a le-ta si lahko nadene hudičeve rožičke, če se izkaže za krutost. Vzrok vsega gorja v tem filmu je namreč laž, ki v očeh skupnosti prerase v resnico. Laž o spolnem občevanju mladostnikov, ki s prstom kažejo na odrasle. Tokrat se ne bom spuščal v pojem pedofilije, temveč krivice, ki se dela nedolžnim. Sploh zato, ker naj bi bila vsaka beseda iz ust otroka ali mladostnika podobna resnici. Svetinja v očeh njegovih staršev. A je velikokrat ravno obratno. A da ne bom zaključil v skrajno uničujočem stilu. Tega si ne želim. Film namreč poleg vseh nakopičenih tragičnih dogodkov prikaže tudi nežno ljubezen očeta in hčere, ki se zdi ujeta v nekakšen milni mehurček, ki plava in plava po zraku, a ga veter nasadi na iglo, kar pomeni, da se razpoči in sooči s krizo severnega Londona. Prav ti nežni trenutki (poleg vsega humorja) dajejo filmu človeški pečat, ki je nezamenljivo britanski.