Tisoč in en zvok urbanih okolij

Kaj? Ne morem verjeti svojim očem in ušesom. Nov film, ki ga je zagrešil Shane Carruth? WTF? Mar ni minilo skorajda deset let čakanja, da je nadgradil svoj prvenec Primer (letnica 2004)? Let težkega pričakovanja na najbrž najbolj samosvojega in unikatnega ameriškega režiserja, ki se giblje v svetu neodvisnega filma. Avtorja, ki se navdihuje pri znanstvenih eksperimentih in znanstveni fantastiki. Saj si nisem mislil, da bom sploh dočakal ta dan in ga pospremil s hvalospevom, ki mi iz ustnic jemlje besede, roka drhti v vetru zapisanega, misli pa tavajo med vprašanjem in odgovorom, ki begata, ko pomislim na pravkar videno. Da, šele drugi film v njegovem opusu - imenovan Upstream Color (letnica 2013). Težko mi gre iz ust, a bržkone bo postal še večji kult od njegovega opevanega prvenca, ki ni begal le običajnega gledalca, temveč s svojo nebrzdano energijo posegel tja, kamor sta si pred desetletji upala le Stanley Kubrick in Andrej Tarkovski. Morda se zdi primerjava z njunimi meditacijami na življenje nekoliko iz trte zvita, a s tem poskušam poudariti le poetično impresijo, ki preveva filmsko metafiziko, ki se ne poskuša razumeti z meni ali tebi znanim besednjakom, temveč presega vidno polje, ki se povzpne na najvišjo goro na tem planetu ali poskuša pogledati v samo osrčje črne luknje, v katero si konec koncev posrkan in raztrgan na nešteto očesu nevidnih atomov. Filozofiranje gor ali dol, film Shana Carrutha zahteva nekaj, kar ni dano vsakomur. Brezpogojno domišljijo, ki te prepušča toku zavesti, hlastanju za umetnim in naravnim zvokom enigmatike življenja, prepoji z vidnim svetom, ki se skriva razumni interpretaciji, in besedi, ki poseže po izrazito postmoderni razlagi spisanega. Njegova samosvoja režijska poetika bo bržkone navdih mnogim prihajajočim generacijam, ki bodo identitete svojih likov razdrobile na majhne delce, pograbile učinek čutnega dojemanja stvarnosti preko sluha, vida, vonja in otipa, misterij filma, ki v njegovem primeru ni nič drugega kot le sanje, pa prepustile globoki psihoanalitični presoji, ki ima več skupnega s Freudom kot s Spinozo. Gledalec skozi film Upstream Color namreč potuje skozi vesolje čustev in skritih pomenov, ki so ritmično sestavljeni v kvazi-dramaturški lok, ki je tuj klasični hollywoodski naraciji, saj se približa nalezljivi poetiki Terrenca Malicka, ko v celoto združi atmosfero z impresijo, trenutek s čustveno eksplozijo. Film namreč onemogoča gledalcu, da skozi lastno percepcijo dojemanja použije zgodbo kot tako – pomembnejše je prepuščanje prostemu toku reke, ki drvi skozi barvno in zvočno paleto, kjer ima videno isto težo, kot tisto, kar je skrito očem. Morda zato veliko glasovnih akrobacij deluje zazankano, z zamikom, kjer tisto, kar opazuješ, ni sinhronizirano s tistim, kar slišiš. Zvok se namreč podvaja, služi tudi tistim, ki so zaslepljeni od same vizualne lepote prekrasno fotografiranega filma. To je film, ki se zaveda svoje abstraktnosti in pomanjkanja klasične pripovedi. Že ideja o manipulaciji z glavnima likoma, ki ju odigrata Amy Seimetz in Shane Carruth (med drugim tudi producent, scenarist in direktor fotografije), je več kot nazoren pokazatelj, da zmeda, hrepenenje in osamljenost ne bosta prizanesla niti tistemu, ki gleda in posluša. Film je namreč tako tehnična, kot umetniška poslastica, kjer se stil združuje z ideologijo. Tvoji spomini z mojimi. Tvoje zgodbe s tistimi, ki določajo moje bistvo. Tvoje koprnenje z mojim pomanjkanjem bližine. Če bi porekel, da je bistvo samega filma iskanje lastne duše, križanje identitet, ljubezen med enojajčnima dvojčkoma, ki nikoli nista bila v sorodu, ter breztežnostno popotovanje skozi svet hipnoze, ki človeka spreminja v robota, ki neorientirano hlasta za življenjem in preteklostjo, se ne bi pretirano zmotil. Interpretacij je nešteto, resnico pa pozna le avtor, ki ne deluje nagonsko, temveč presneto doživeto v svoji hipnotični genialnosti. Še več. Lahko se vprašam, kakšen bi bil občutek, če bi izgubil lastno bistvo, samega sebe, ki bi ga neznana oseba preprosto ukradla, jaz pa bi celoten svoj obstoj na tem planetu iskal koščke sestavljanke, ki je nikoli ne bi mogel spremeniti v celoto. Kot da me vseskozi za seboj vleče dinamična pošast, ki se hrani z mojimi spomini. Neponovljiva mojstrovina, ki ji bodo redki prišli blizu.

Ameriški režiser Sean Baker je že vrsto let eden najbolj zanimivih neodvisnih filmarjev onstran Atlantika. Za mnoge spregledan, a dejstvo ostaja, da njegovi filmi le stežka pridejo v kinematografe in tam ostanejo daljše obdobje. Pač. Distribucijski kanali so takšni in drugačni, pravemu podzemnemu duhu pa je potrebno zavidati že sam napor, ki ga vloži v samo produkcijo in razpečevanje lastnih kosov celuloida. Tudi slovenski gledalec njegovo ime dobro pozna. Če ne drugega, vsaj po malem underground hitu Prince of Broadway (letnica 2008), ki je pred leti lepo zaokrožil po naših kinematografih. Prav ob njegovi premieri na naših tleh, ki se je zgodila v Izoli na preljubem Kino Otoku, nas je s svojim obiskom počastil njegov producent, ki je vestno in z nekaj obvezne skrivnostnosti (sploh pri izbiri igralskih naturščikov, ki so bili v njegovih zgodnjih filmih večinoma emigranti in delavci na črno) razložil potek celotnega procesa ustvarjanja, ki se je zdel povsem spojen z naredi sam estetiko in minimalnim proračunom, ki ustvarjalcu sicer ponujajo zvrhano dozo omejitev, a ob tem toliko več kreativne svobode. Prav smešno se mi je zdelo, da sem bil ob tistem pogovoru v kinu Odeon edini osebek, ki se je odločil prispevati borih 15 evrov za nabavo njegovega zgodnjega filma Take Out (letnica 2004), ki je kitajske priseljence združil z ameriškimi sanjami in težaškim delom. A to so bili časi, ko je v Bakerjevih filmih delovala še navidezna oblika amaterizma (to mislim v najboljšem pomenu te besede), ki jo je obelodanil z grobo fotografijo urbanih okolij (predvsem New Yorka), slikanjem boja za preživetje v neusmiljenih razmerah turbokapitalizma, kamero iz roke, ki se je tako približala svojim likom in njihovih zatrtim sanjam, da je tudi humor izzvenel v solznih očeh, ne nazadnje pa smo bili priče igranemu filmu, ki se je podal po poteh naturalističnega dokumentarnega pridiha, kjer je bila meja med fikcijo in realnostjo povsem zabrisana. Njegov zadnji izdelek Starlet (letnica 2012) je pričakovan korak naprej v razvoju njegove režijske poetike. Tako v temah kot v produkcijsko-tehničnem smislu. Upal bi si trditi, da postaja profesionalec znotraj podzemnih krogov. Gledalca pritegne že sam uvod ob sončni in bistri vizualni podobi izrisa centra Los Angelesa in njegove okolice, ki je zamenjal turobno zimsko mravljišče New Yorka. Los Angeles se zdi brezskrben, ujet v sijoče barve in brezdelno mladino, ki se predaja svojim sanjam in ameriški ideji svobode. V sami srčiki tega megapolisa se najdeta dve ženski, ki predstavljata popolno nasprotje ena druge. Prav je mlada porno igralka, ki ne more brez svojega prisrčnega kužka iz samega naslova filma, druga zagrenjena ostarela ženica, katere edino življenjsko radost predstavljajo igre na srečo. Nasprotja se privlačijo, prijateljstva se začnejo z lažjo. Zdi se, da obe potrebujeta ena drugo – pa čeprav ju poveže moralna dilema in ukraden denar, ki na najbolj neobičajen način roma nazaj k svojemu lastniku. Roma v obliki pomoči, človeške asistence, ki je vedno v nekakšnem sporu z dobronamernimi nasmehi in pritajenimi pogledi. Razkorak med generacijama je gromozanski, laži pa postajajo jutrišnja resnica. Los Angeles je pač kraj, kjer vsak poskrbi le za svojo rit, ponujena roka pa pomeni oddaljen sen, ki nekatere ločuje, druge združuje. A prijateljstvo ni edina skrita vrlina tega filma, ki z malimi koraki cilja visoko. Prikaže tudi zlaganost in praznino mesta plastičnih operacij in filmske industrije. Njegovo ločenost od stvarnosti same. To stori predvsem z vpogledom v pornografsko industrijo, ki jo Sean Baker prikazuje brez olepševanja, zgražanja ali obsojanja. Navrže celo zelo nazorno sceno s snemanja porno filma, kjer nič ni skrito očem gledalca, ki skozi celoten film opazuje pomanjkljivo oblečena ali razgaljena ženska telesa. Na tem mestu mu še kako prav pride njegov nos za dokumentarno, ki ga sicer nekoliko zabriše in ozaljša že s tem, da tokrat angažira predvsem prave igralce. Če ne drugega, s srcem napade predsodke samega gledalca, ki se mora sam odločiti, v katero stran bo obrnil svoj moralni kompas. Vem, da bo kdo porekel, da formula pobratenja dveh žensk različnih starosti, ter opazovanja njune skupne dinamike, ni nič novega v svetu filma, a redki poskusi uspejo sami naraciji vdahniti toliko duše, kot to vedno znova uspeva prav Seanu Bakerju. PS: Magično glasbo je prispeval veličastni Jonas Munk alias Manual (Morr Music).

Rick Alverson je vsestranski umetnik. Morda ga kdo pozna po njegovi nezamenljivi vlogi v slow burning post-rock-slowcore-folk bendu Spokane, ki je za založbo Jagjaguwar posnel že lepo število zanimivih in sanjajočih plošč. Morda. Morda ga poznaš po sodelovanjih in prijateljevanju s soborci kot sta Will Oldham in Sharon Van Etten. Morda. Morda veš celo to, da je med drugim tudi režiser z svojskim opusom, saj ima za seboj že štiri celovečerne igrane filme, ki dramatičnost združujejo s selektivnostjo humorja, resnost z izbruhi brutalnega cinizma. Njegov zadnji film, primerno naslovljen The Comedy (letnica 2012), je vse prej kot lahek vizualno-retorični poobedek, ki cilja izključno na samozadostne hipsterje, slackerje in brezglave butalce (da ne rečem, da je to film o novodobnih idiotih), ki ne morejo preživeti brez seksizma, mačizma ter grobega in umazanega gostobesednega razgrajanja. Pop-junk za modernega cinika, ki s svojimi prijatelji popiva, se ga zakaja, na svoji ladji podira ženske kot za stavo, ter hudomušno navrže šale o Hitlerju, brezdomcih s čistimi penisi, sužnjih, ki namesto obiranja bombaža poležavajo goli v gospodarjevi rezidenci. Filozofiranje v prazno, ki brezdelne klovne spreminja v nezadovoljne oderuhe človeške kože in duše. Ko poslušaš okrutne šale, ki letijo kot po tekočem traku iz ust glavnega junaka, ki ga odigra komik Tim Heidecker (njegova prva resna vloga), si predstavljaš zavaljenega moškega, ki mu sarkazem ni tuj, psihopatske tendence pa nikoli niso prav daleč. Hja, serijski morilec, ki namesto noža uporablja psihično nasilje. Podobno bi lahko trdil tudi za ozko skupino njegovih prijateljev (eno od vlog odigra tudi James Murphy - ex-LCD Soundsystem), ki med fotografije družinske idile navržejo mnogo pornografskih motivov, žvrgolijo med štirimi zidovi cerkve, nenehno verbalno napadajo taksiste, mimoidoče v barih, brhke nezavedne ženske, vrtnarje, ki ne razumejo rasističnih izpadov. To je svet nizke morale, če le-ta sploh obstaja v besednjaku in mislih newyorških 30-nekaj let starih moških, ki so do konca svojega življenja preskrbljeni z očetovimi zelenci. Ubijajo čas, ubijajo okolico, ubijajo sebe z dolgočasjem in monotonim ter brezizraznim opazovanjem epileptičnih napadov svojih priležnic. Agresivni gegi so na robi toksičnosti, ponavljanja, ki film spreminja v epizodnost scen, ki delujejo kot surov vpogled v nastop dobro izurjenega stand-up komika, ki mu še na kraj pameti ne pade, da se ne bi pošalil iz razrednega boja, rase, pornografije, življenjskega stila, veroizpovedi in nečimrnosti novodobnih bogatašev. Seks je seveda v ospredju – če ne že nazorno prikazan v svoji goloti in predajanju človeškim sokovom, pa vsaj v besedi, ki hodi po tanki brvi med nezadovoljstvom, zgražanjem, burkaštvom in preprosto tonalno krutostjo. Če pogledamo globlje v samo drobovje posameznikove psihe, se zdi črna komika najboljši obrambni mehanizem pred samoto, prizadetostjo, čustveno odprtostjo in pomilovanjem lastnega duševnega stanja, ki se razkraja pred gledalčevimi očmi. Cinizem in sarkazem kot najbližja oblika nezadovoljstva z lastnim življenjem in bistvom.