Manj časa ko ima človek pred seboj, več ga išče za seboj

Po knjigi Joyce Carol Oates je bil že leta 1996 posnet celovečerni film. Nisem ga videl, a že igralski kader na čelu z Angelino Jolie in preprosta, cenena hollywoodska zmešnjava me napeljujejo na misel, da iz tiste moke ni bilo dobrega kruha. Vstopi priznani francoski režiser Laurent Cantet, ki po knjigi ponovno spiše nov scenarij, stopi na ameriška tla (film je bil sicer posnet v Kanadi) in se oddalji od prvotne ekranizacije. Izgubljene verzije v času. Ne ponuja rimejka prvotnega filma, temveč zvesto sledi preroški, mestoma šokantni in tabuizirani knjigi o ženski emancipaciji v 50-ih letih prejšnjega stoletja. A Foxfire (letnica 2012) je še precej več kot le feministični manifest ali dialog med žensko in družbo. To je ultimativna riot girrrl poema o uporu šibkejšega in zatiranega. Ali bolje – šibkejše in zatirane. Girl power v vseh pogledih. Pank pred pankom. Ženski krik, ki je slišan in viden še preden so si ženske dovolile stopiti iz sence trde in neusmiljene moške roke. Sledimo namreč skupinici mladoletnih deklet, srednješolk, ki si zakone kroji po lastnih pravilih in zakonih. Kljubuje zaprašenim in rovtarskim obronkom mesteca, kjer šovinizem in rasizem cvetita kot spomladanska roža. Vzhajata kot kruh. Njihova glavna tarča – moški. Mladi, stari, šarmantni, odcveteli, zadrgnjeni, uničeni. Popoln upor proti njihovi samovolji, objestnem obnašanju, nenehnemu napeljevanju na spolne usluge. Poskusu razvrednotenja tistega, kar naj bi svobodna, odgovorna, samosvoja, močna, neuklonljiva in goreča ženska predstavljala. Že res, da so punce mlade, polne velikih načrtov in želja po puščanju lastnega pečata na konzervativni ter nazadnjaški družbi, ki se ima za največjo demokracijo na svetu. A njihova karizma, nič kaj ženstvena pojava in brzostrelni jezik, podmazan z vratolomnimi triki vsesplošnega nasprotovanja, jih spremeni v simbol kljubovanja, nikoli strte volje in motivacije, ki dekleta popelje po poti prave, zloglasne bande. Bande, ki si kriminalne posle podredi lastnemu cilju. Cilj pač upravičuje sredstva. Upravičuje lastno razumevanje in dojemanje sveta, kjer se ena deklina žrtvuje za drugo, splošna pravila njihovega delovanja pa dopuščajo popolno enakost med članicami. Take bande, ki bi jo pripisovali moškim „kolegom“. Morda gre za idealizem, uničen v končni nespametni potezi ugrabitve bogataša, ki se zlomi in prelije kri, a nekaj je res - kronika ženskega boja z ognjem in mečem. Ujeta v vedno brezbrižni in lahkotni mladosti se razvije v zgodbo, kjer so dejstva ustavljena v času. Kot fotografije ali prastari filmski kos celuloida, ki se razkraja. Pripoved bi bila lahko v poduk tudi času, ki ga živimo tukaj in sedaj, saj so moški prikazani kot marionete, slabiči, lahko zmanipulirana gmota mesa, ki ga vodi le mesena naslada. A slepa vera v boljši, pravičnejši jutri lahko deluje tudi kot pohota po smrti. Nasilnem iskanju enakosti in enotnosti v času in prostoru, ki ženski nikoli ni bil naklonjen. Še danes ji ni. Še več. Banda postane svojevrsten kult z obrobja, kjer se točno ve, kdo pije in kdo plača. Kdo vodi in kdo ubogljivo sledi. Kdo nosi hlače in kdo poslušno caplja v poletnem krilcu. To pomeni dokončni konec, različnost in moč samega značaja posameznice pa vodi v neuspeh same vojne odprave, ki si je spreminjanje družbe zastavila preveč ozkogledo. Enostransko. Vloge postopoma postanejo neenakopravne celo med ženskami, bando pa zaduši vstop politike. Ciljajo previsoko. Ne le to. Ideja ženske emancipacije se kmalu spremeni v idejo o komunizmu na ameriških tleh, ki pa zbledi tako hitro, da od njega ne ostane niti trohica upanja, da bi se uprl kapitalističnemu prevzemu in okupaciji sveta. Film je klic k ženskemu uporu, boju do zadnjega, a lov na faktografijo ga spremeni v odzvanjajoč labodji spev, kjer se gnev spremeni v melanholijo, besede v tragiko, usoda pa prikliče večnost, kjer se vročica časa podredi strašni zverini.

Celovečerni prvenec francoskega risarja in režiserja, ki se skriva za imenom Jean-Christophe Dessaint, animirana pustolovščina The Day of the Crows (letnica 2012), me je takoj spomnila na čudesa, ki jih na japonskem ustvarja Studio Ghibli in njegov mag Hayao Miyazaki. Podobnosti med njegovimi klasikami in pričujočo evropsko produkcijo je veliko – še posebej vezanih na svet, poln čarovnije, ter upodobitev samega odnosa do narave (gozdnih duhov, ki predstavljajo preminule sorodnike, starše, ki na onostranstvu živijo kot žabe, jeleni, srne, risi ipd.; odnos do narave, naravnan izrazito okoljevarstveno; gozd, prikazan kot pomanjšan svet različnosti in čudes; otroška domišljija, ki izvira iz videnja in čudenja svetu itd.). To pač ni animacija, ki bi bila izključno namenjena otrokom, saj se lahko ob njeni dovršeni risbi, domišljeni zgodbi z univerzalnimi življenjskimi nauki in fantastiki, pomešani z realnostjo, česa o samih sebi in svojih bližnjih naučijo tudi mladostniki, da ne rečem odrasli, ki še niso izklopili spomina na najzgodnejših dni v svoji pootročeni duši. V sami srčiki filma je namreč poleg vzgojnega elementa, ki izhaja iz odnosa oče-sin, tudi večno iskanje ljubezni. Sin, vzgojen in odraščajoč v divjini, je prepričan, da je beseda ljubezen nekaj, kar se skriva v materialnih stvareh. Še pomisli ne, da je to morda duhovno čustvo, ki se ga z ubornim besednjakom ne da opisati, razložiti ali prijeti z golimi rokami. Predvsem se ga čuti. Za očeta je ljubezen že davno le spomin. Spomin na preminulo srčno izbranko, ki ji je ob rojstvu naraščaja ugasnilo življenje. Sedaj jo vidi in z njo na neverbalni ravni komunicira le še sin, saj se mu prikazuje njen duh. Kot da bi režiser s tem hotel povedati, da tisti, ki imajo okamenelo, strto srce, ne morejo ugledati obraza ljubezni. Tisti, ki so okoli sebe zgradili obzidje, ki ga ne zruši nobena vojska tega sveta. Niti miroljubna in nežna srčna vojska, če kaj takega sploh obstaja. Tisti, katerih oči je prekrila tema, ogenj v njihovi duši pa pustoši v podobah jeze in gneva, ki ga izlivajo na svojo okolico. Ne čudi, da sta oba izgnanca, zavestna samotarja in puščavnika, ki prebivata globoko v gozdu. Oddaljena od civilizacije, ki se izkaže za kruto in krhkemu, nedolžnemu srcu odvratno. Zakaj bi zatorej oče sinu prepovedal stopiti iz gozda. Svari ga: „Če boš stopil pred človeka in izstopil iz gozda, boš izginil!“ Pogubil samega sebe, bi lahko dodal. Ne le da ga svari - v nožice in groteskno podobo mu vlije strah. Strahospoštovanje do zunanjega sveta, kjer so vsi hudobni, zavistni, porogljivi. Tam zunaj je le zverinstvo. Prav ima. Kdo bi hotel hlapčevati človeški požrtiji, postati suženj njihove materialistične sle po napredku. Izginil boš. Izgubil svojo identiteto, prvobitnost, vedoželjnost, čudenje magičnemu svetu, ki te obdaja. Ugrabila te bo človeška sla po maščevalnosti, zavisti. A izkaže se, da med nečistimi silami obstajajo tudi dobrotniki. Čista srca. Le da jih lahko iščeš kot iglo v kupu sena. Veliko univerzalnih tem in svetih naukov se skriva v tej prekrasni risanki, v kateri imajo prepovedane besede, ki se znajdejo v izjemnih razmerah lahko tudi zdravilno moč. Moč osvobajanja. Kot bi rekli pametni in poučeni: „Ko smo otroci, vsak del telesa, ki ga imamo radi, oddaja svetlobo. Tedaj nič docela ne izvira iz sončnega sveta. Svetloba prihaja iz otroškega srca.“ Animirana dogodivščina, ki ima še preveliko srce.

Francozi so bili vedno znani po odličnih kriminalkah. Tudi Belgijci. Priznanega Lucasa Belvauxa, sicer Belgijca po rodu, a v mnogih pogledih predanega francoskemu realizmu (naj mi bo oproščeno, če sem ga v preteklosti pristavil ob bok francoskim kolegom, a sem imel za to dovolj dober razlog), moramo vedno enačiti z žanrskim filmanjem. Že res, da se v svojih izdelkih posveča socialnim temam, mnogokrat drami, celo komediji na nek čuden, temačno-črn način, a kriminalka je tisto polje, ki mu najbolj ustreza. V njenem miljeju je pravi mojster, ki združuje počasen razvojni ritem dogodkov, skorajda klavstrofobično, utesnjujočo atmosfero, ter akcijske scene, ki bi v svojem naturalizmu več dolgovale bratoma Dardenne, kot klasičnim hollywoodskim kosom celuloida. V njegovi bogati zakladnici, povsem posvečeni odpadnikom in družbenim izločkom (morda tudi priviligiranim, ki pa se vedno znajdejo na napačni strani zakona ali pač prevprašujejo svojo vest ob travmatičnih dogodkih), se znajde tudi z moje strani spregledan, a končno najden film La Raison Du Plus Faible (letnica 2006). Počasna, mnogokrat tiha, skorajda slow cinema kriminalka, ki v svojem osrčju sicer skriva upognjeno hrbtenico sedanjosti, ki počiva na temnih sencah preteklosti, a jo prežema globok občutek socialnih krivic, recesije in brezposelnosti, ki navadnega človeka, obupanega in razžaljenega, vodijo do ekstremnih, nepremišljenih dejanj. Že res, da je film primarno zgodba o spodletelem ropu - nič kaj daleč od sodobnega filma noir -, a bolj me boli komentar sodobnosti. Turbokapitalizma, ki človeka razžira od znotraj in ga spremeni v stražarja, ki za boljšim jutri, tlakovanim v kriminalu, opreza med budnostjo (zavedanjem krivic, ki se dotikajo slehernika) in snom (utopičnim razmišljanjem, da se zločin splača za ceno lastne prostosti in izgube srečnega družinskega življenja). Naše roparje vodi zanos, ki izvira iz malodušja. Srčnost, ki hodi po isti tlakovani poti kot naivnost. Kriminalni amaterizem, ki iz moških gospodinj in invalidov dela bodoče zapornike, ki bodo brez težav obsojeni na dvajset let zapora in zaznamovani za vedno. Trdoglavci, ki hočejo biti hudodelci, a se ne zavedajo, da ima vsaka življenjska poteza svoje posledice. Nekateri to plačajo z odvzemom svobode, drugi se utopijo v mlaki krvi. Nemogoče postane uresničljivo. Le za trenutek, ko se živijo sanje, naposled strte, ki izvirajo iz razumljive dileme – zločin in kazen na eni strani ali suženjstvo in nepravičnost na drugi. V našem primeru šibkost ne postane prednost ali vrlina. Prej izmišljija, kjer oprezanje za boljšim življenjem ustvari iluzijo o sprenevedanju in moči odločanja malega človeka, ki navidezno bdi nad svojo usodo. Zatorej je razumljivo, da je roparski pohod obsojen na neuspeh že v samem začetku. Zatrt v kali, saj ne opazujemo zrelih in močnih mož, temveč predvsem otroke, polne napuha in brezglavega opletanja s strelnim orožjem, ki mislijo, da je svet kriminala ena navadna igra v peskovniku, kjer živi naboj v resnici ni izstreljen, temveč odigran z jezikovnimi medmeti in šumi. Utesnjeno ozračje sodobnega stanja duha, ki vlada Evropi, je očitno – pa čeprav je bil film posnet pred velikim pogromom svetovne ekonomije. Napoveduje jo. Napoveduje krizo, ki jo cepi že vprašanje identitete. Zavite v meglico preteklosti, ki ne odgovarja na vprašanja sedanjosti, temveč jo preslika v svet izgubljenih možnosti, ponižanja pred lastno družino, brezpredmetnega besedičenja o svetlobi na koncu tunela ter igre mačke z mišjo, kjer malemu človeku ni vredno upati, temveč le suženjsko garati za tekočim trakom od osmih do štirih. Socialno ozaveščena in družbeno kritična kriminalka/triler v najboljšem pomenu te besede.