Srce čutim v svojih očeh
Neke noči se nekdo zbudi. Napol v snu napol v budnosti. Zrak v sobi je napet, lahko bi ga rezal s škarjami. Zadušljiv. Zunaj se nekaj dogaja. Predirljiv krik napolni vso sosesko. Za njim še naslednji. Kot da bi žival dajali iz kože. Nečloveški krik. Poln strahu, tegobe. Človek vstane iz svoje postelje. Pogleda na ulico. Vidi žensko. Napadeno, posiljeno, razmesarjeno. Storilec zbeži, ženska se opoteče in umre. Zavlada tišini - kot v grobnici. Kdo je videl? Kdo je slišal? To se sprašuje francoska hitchcockovska drama 38 Témoins (2012) - še ena mojstrovina cenjenega režiserja Lucasa Belvauxa. Človeka, ki nam je v začetku novega tisočletja v okušanje ponudil svojo legendarno „trilogijo“ o različnih človeških glediščih, pred nekaj leti pa vrhunec svoje režijske poti, ki se je prezrcalil v malo ugrabljeno odo Rapt (letnica 2009), ki je v glavni vlogi predstavila Yvana Attala, spregledanega igralskega mojstra z brezizraznim pogledom in tisočerimi zakritimi čustvenimi izlivi. V novem filmu, nekakšnem posvetilu klasiki Rear Window, ponovno združita moči, a na presenetljivo drugačen način. Način, kjer tišina prebada zidove, upognjene hrbtenice govorijo svojo zgodbo, umaknjeni pogledi, ki si zatiskajo oči pred resnico, pa kličejo na pomoč. Ne morem verjeti, kakšne porazne kritike je film doživel ob svoji krstni plovbi. Morda ljudje nimajo potrpljenja s počasnimi, atmosferskimi filmi, ki umikajo pogled od bistva. Morda jih moti, da film sploh ne govori o iskanju storilca, ki je zagrešil nagnusno dejanje, temveč na zatožno klop postavi priče, navadne občane, ki so videli in slišali (naj poudarim, da je prič kar 38, kar ponazarja že sam naslov filma), a nihče ni zavrtel telefonske številke in poklical policije. Žrtvi so preprosto pustili umreti in se zavili v tišino. Ne poznam prava, niti državnih zakonov, a mislim, da bi moralo obstajati pravilo, ki bi organom pregona dovoljevalo soditi tudi tistim, ki s svojim molkom, ignoranco in indiferentnostjo sedijo križem rok. Pričam, ki bi lahko pomagale razrešiti uganko, a raje zarotniško stopijo skupaj, s prstom in nasiljem kažejo na špiclje, ter poskrbijo, da se pravičnost utiša. Podobno kot v primerih, ko nekdo potrebuje pomoč, množica pa obrne svojo glavo stran in odkoraka naprej novim zmagam naproti. Nič videl, nič slišal. Sedaj že ponarodelo geslo pravi, da v primeru posilstva ali napada, žrtev ne sme vpiti „na pomoč“, temveč gromko zakričati „POŽAR“! To vsi vemo. Takoj se bo našel nekdo, ki bo postal del družbenega eksperimenta. Malodušje in odpornost do človeškega trpljenja me skrbita, strašita, če bi se enkrat pripetilo, da bi tudi sam potreboval roko sočloveka, a ostal pripet na lastno razbolelo pamet. Če hočeš soditi, moraš biti vpet v samo dejanje. Moraš nasprotovati ali posledično oprostiti. A kaj, ko je na svetu veliko slepih in naglušnih ljudi. Ljudi, ki nočejo svetu razkriti, da so na pomirjevalih ali uspavalnih tabletah. Imuni na lastno okolico. Zatorej se nočejo prikrasti iz nevidnega in neslišnega. Iz teme. Nezmožni so reagirati. Ali bolje – opraviti imamo s strahopetci. Prepričevali bodo sami sebe, da se jih to ne tiče, vsaj dokler se ni zgodilo njim samim. A film jih ne obsoja. Poskuša jih razumeti. Gledalec se lahko na neki perverzni ravni celo poistoveti z njihovo šibkostjo, z njimi deli svojo otopelost. Mogoče. Mogoče bi se upal reagirati, storiti tisto, kar je prav in pravično. Stopiti čez lastne predsodke in praznino. Film namreč izpostavi prav tisto, kar človeka najbolj razžira – vest in krivda. Dojemanje obeh skozi različne poglede in interpretacije. Skozi različnost ljudi, ki naseljujejo določeno ulico določenega urbanega središča. Razumeti tiste, ki živijo nekje vmes. Tiste, ki so izključeni in neaktivni člani skupnosti ter družbe. To mu v popolnosti uspe – z napetostjo in pretrgano vezjo s fikcijo. Lahko bi se zgodilo čisto blizu vas.
V zadnjih dneh je očitno, da bratim sosede. Tokrat se Francozom prilegajo Italijani s svojo temperamentno držo. A film Twice Born (letnica 2012) je le deloma italijanski. Režiral ga je namreč priznani igralec in režiser Sergio Castellitto, ki je svojo zgodbo postavil v osrčje vojne na Balkanu, izbral pa si je pisano mednarodno igralsko zasedbo na čelu s Penelope Cruz in Emilom Hirschom v glavnih vlogah dveh zaljubljencev, katerih ljubezen se zdi nepremagljiva in večna. Sploh v začetku, ko ji on dahne, da bo vsak dan z njim kot pravljica, veseloigra dveh src v polnozrnati avanturi. Uvod v film je poln sonca, igrarij v brezskrbnosti, prežet s sijočimi barvami in žlahtnimi melodijami, ki vsakomur sežejo na dušo. Pravi italijanski šarm, pomešan z bosansko žalostinko in radoživostjo, ki smo ju dobro vajeni iz filmov podobnega kalibra. A ker je pripoved postavljena na Balkan, v smrtonosno bitko nacij in veroizpovedi, kjer brat bratu kmalu postane krvnik, film zamenja svoje barve in se ogrne v črnino. Vseskozi stopa kot vrana in poje svojo melanholično pesem. Sprva skozi teme materinstva in ženske sterilnosti, kasneje skozi trpljenje in bolečino, ki jo prinaša velika tragedija, ki se je odvila v naši neposredni bližini. Materinstvo se zdi osrednja tema – tako v časih ravnodušne idile, kot v obdobju vojskovanja, ko mati materi s plačilom izruva dete iz njenega naročja. Pač. Vsaka ženska, brezposelna ali preobložena s kariero, bo v določenem obdobju svojega življenja začutila materinski čut. Lahko se bo zgodil spontano, lahko pod pretvezo naključja. Sploh, ko večna ljubezen moškega in ženske to preprosto zahteva. Zahteva sad svoje velike romance, ki se iz dneva v dan, ob nezmožnosti zanositve in prikrite resnice, spopada z večjimi preprekami medčloveških odnosov. Prav otrok, ki bi ga rodilo ljubkovanje med glavnima junakoma, bi njuno vezo utrdil. Tako pa splava po vodi kot barčica, ki si jo podajajo nerojeni, mrtvi otroci. Zapleta ne bom razkril, lahko pa poudarim, da je film v svojem vrhuncu, sklepnem dejanju pomiritve duhov, zelo blizu dvema sodobnima mojstrovinama, ki se dotakneta materinstva, vpetega v vojno v nam sosedskih krajih – Grbavica (letnica 2006) in As If I Am Not There (letnica 2010). Oba filma govorita o preizkušnji ženske in njenega potomstva, v tem se približata usodi pričujočega izdelka Twice Born, ki drugače sploh ne bi mogel biti naslovljen. Dvakrat se ne rodijo le deteta, posvojena in prodana, dvakrat se rodi tudi materinstvo, razdvojeno med dvema ženskama, ki sta sprva nasprotnici, borki za istega moškega, v zaključku pa sestri, ki si delita isto usodo in istega potomca. V zadnjih letih je bilo nešteto filmov o balkanski vojni. Nekaterih skozi pogled udeležencev, nekaterih skozi oči obstranskih, tujih in odrinjenih opazovalcev. Sergio Castellitto sicer ni posnel mojstrovine, se pa s svojimi univerzalnimi čustvi in temami dotakne srca vsakega gledalca, ki je odprt v človeškost in dovzeten za bolečino drugega. Pa čeprav skozi fikcijo, ki odmeva skozi desetletja in še vedno ni našla mirnega počivališča v srcih tistih, ki so strahote doživeli na lastni koži. Slavimo mrtve in slavimo žive. Človek je pač tako narejen, da se lahko pobere iz najgloblje črne luknje in preživi tudi največje strahote. To je sestavni del življenja, ljudje pa borci, ki se zavedajo, da jim nikoli v življenju ne bo nič podarjenega.
Ko besede iz nekdanjih grobišč naredijo širno travnato planjavo
Kakšen film! Vsi, resni mislim, vsi, bi morali videti neverjetno pogumen egiptovski izdelek Asmaa (letnica 2011, režija Amr Salama). Film, ki slavi svobodo odločanja, pogum, brezmejno dobroto in žensko upornost, ki se skozi dvom razraste v zgodbo o angelih in junakih. Arabske dežele trpijo za mnogimi „boleznimi“ sodobnosti, ki jim moralni in verski zakoniki ne dovolijo spregledati luči dneva. Tabuji. Stvari, ki obstajajo, a se o njih ne govori. Ali ne sme govoriti. Homoseksualnost je že ena takih, vseprisotna zaradi delitve vlog in ločevanja moških od žensk. Zatiranje človekovih pravic - tako v primeru moških kot žensk. Nasilje nad ženskami, ki se bogaboječe spogleduje z dogovorjenimi porokami in zatajevanjem osnovnih možnosti za uveljavitev nežnejšega spola v vseh porah družbe. Vse v znak nadzora človeških hrepenenj in potreb. A film Asmaa z gromko besedo spregovori še o enem tabuju, ki ga množica povezuje z grehom, nečistočo, prevaro, telesnostjo. Le zato, ker nepoučena sledi verskim voditeljem in radikalcem, ki si zatiskajo oči pred napredkom in prostim pretokom informacij, ki bi morale biti dostopne vsem. Navsezadnje bi reševale življenja in odpravljale stigmo, ki vre v središču moderne, novodobne kuge – epidemije AIDS-a. Naslovna junakinja, gospa v srednjih letih po imenu Asmaa, je v mojih očeh močna ženska. Nekdo, ki si upa in želi. Ženska, ki se zaveda svojega telesa, svoje ljubezni do bližnjih in noče niti pomisliti na to, da bo nekoč umrla in za seboj pustila neporavnane račune. Kako se je okužila, ne izvemo do samega konca filma. Sploh zaradi dvojnosti pogleda v sedanjost in preteklost, ki sta ločeni z različnimi barvnimi odtenki – preteklost žari v sončnih, poletnih, mavričnih barvah, sedanjost se žalobno ozira za sivino, odtenki modre. Ta ločnica nam jasno ponuja v razmislek različna čustvena in duhovna stanja glavne junakinje, ki se sreča z razmislekom o svoji minljivosti in zapuščini, ki jo bo predala svoji hčeri, ki ji dolgo časa taji resnico. Prav. Razkril bom, čeprav se mi dozdeva, da ne maraš besed, ki odkrivajo bistvo. A ni pomoči. AIDS se namreč lahko širi tudi preko ljubezni in žrtvovanja. Ko človek ve, da ni okužen, a svojemu možu – umirajočemu zaradi pričujoče bolesti – nameni poslednji poljub, naraščaj, ki sveti v trebuhu žene, ki se žrtvuje za njegove največje sanje – imeti naslednika, ki bo lahko skrbel za domačijo in ohranil spomin na prednike. Odločitev se zdi boleča, a Asmaa je heroj, novodobni mučenik, ki si obraz razkrije celo sredi najbolj gledane družbeno-politične oddaje na egiptovski televiziji in petim milijonom sonarodnjakov izlije svojo življenjsko zgodbo (naj poudarim, da je film posnet po resničnih dogodkih in osebah). Za to ne potrebuješ le poguma, temveč se moraš osvoboditi lastne preteklosti, ki lahko pomiri demone sedanjosti le na tak način, da ubesediš svoje največje strahove. Da pregovoriš. Da zatreš stigmo v sami kali. Da se osvobodiš. Spoštovati moram neustrašnost sodobnega egiptovskega filma, ki vedno znova dokazuje, da je navkljub zadnjim političnim trenjem in množičnemu uporu, to še vedno ena bolj naprednih arabskih držav – pa čeprav se zdi, da je bo njena pot v sodobno demokracijo še dolgo posejana s trnjem. Vsaj kinematografija si upa in sme spregovoriti o stvareh, ki so del našega vsakdana, v njihovem primeru pa kamen spotike, ki zahteva premišljenost in lucidnost, s katero se loteva občutljivih socialnih problematik. Kot bi rekel moj prijatelj - častim jih s svojo pogansko dušo.
Morda film The Other Son (letnica 2012) na prvi pogled ne bi sodil v arabsko stvarnost, ki je rdeča nit današnjega bloga. Samo navidezno. Posnela ga je namreč Francozinja Lorraine Levy, v njem pa prav ta jezik v veliko primerih govorijo tako Židje kot Palestinci. Tu se podobnost z evropskim melosom konča, saj se film odvije med Izraelom in okupiranimi ozemlji Svete dežele. Če iščem besedo, ki najlepše označi pričujoči kos celuloida, bi si izbral večpomenski izraz „sočutje“. Morda tudi bratstvo, kar redko slišiš, ko se spoprimeš z konfliktom, ki tli med omenjenima narodoma. O tem sem pisal že v jutranjih urah, a dejstvo ostaja, da lahko le zunanji pogled prinese nekaj sprave med smrtnimi sovražniki. Prepričan sem namreč, da bi podobni filmi, če bi jih videle obe sprti strani, lahko pomagal celiti rane marsikateri družini ali posamezniku. Pa čeprav lahko marsikdo očita filmu prav pomanjkanje verjetnosti, neko nelogično poslanstvo zamejevanja sovraštva in podajanja rok na mestih, kjer so še včeraj stali okopi in dobro oborožene vojaške sile. Film si za zgodbo vzame premiso, ki ti seže globoko v srce. Večkrat spravi na rob joka, ko sočustvuješ z usodo, ki ti jo sanjski medij predstavi v svoji nežnosti in človeški toplini. Zamisli si, da se znajdeš leta 1991 na območju, ki mu grozi bombni napad. Zamisli si, da sta takrat v bolnišnici dve ženski – prva Judinja, druga Palestinka. Obe se pripravljata na rojstvo svojega dragulja, ki mu bosta posvetili celotno življenje. Porod je uspešen, sinova prijokata v dnevno svetlobo. A zaradi varnostnih ukrepov se zgodi zmešnjava. Medicinske sestra otroka zamenja, kar pomeni, da Musliman postane Žid, Žid pa Musliman. Neverjetno, mar ne? Morda. Morda tudi ne v vsej zmedi, ki vlada na tem področju in prikazuje zgodbe, ki jih piše življenje. In miniti mora kar 18 let, da resnica privre na plan. Družini sta v šoku, ozirajoč se na pomen odgovornosti, novo danost ter odnos družbe in skupnosti, ki nedolžnost lahko vedno preplavi s sovražnim govorom. Kaj sedaj? Prvi se sprašuje, če je v teh razmerah sploh še Jud. Kaj pomeni za njegovo prihodnost novo dejstvo, ki ga preplavi z mešanimi občutki razočaranja. Drugi je bolj spravljiv, saj mu nova vloga predstavlja lažji prehod iz Zahodnega brega na plaže Tel Aviva, saj si je vedno želel videti morje, a bil za to prikrajšan. Identitete se mešajo. Še več. Mešajo se jeziki, rase in kulture, katerih edini namen je, da plemenitijo obe naciji. Pripravijo ljudi do strpnosti – četudi so večni nasprotniki, ko beseda nanese na delitev ozemlja. Da, prav sprava je tista beseda, ki ponazarja njihov odnos do sočloveka. Sprva zadržan, nesiguren, celo obsojajoč, a srca se topijo pod milimi besedami in razumevajočimi nasmeški, ki vodijo v objeme izgubljenih priložnosti. Podobnost med starši in otroci je še najmanjši problem, tudi kri, ki se pretaka po žilah sedaj obsije obe strani. Obsije s humanizmom in globokim razumevanjem pomena besedne zveze „ločeni strani istega kovanca“. Svet je dandanes globalen, migracije sestavni del življenja, zakaj zatorej ne bi podpirali tega, da se rase in tradicije mešajo med seboj in pokažejo pot v boljši jutri.
Braquo
Če bi sklepal po prvi sezoni uspešne in zanimive francoske kriminalne serije Braquo, ki se je odvrtela v letu 2009, bi temu kosu televizijskega adrenalina bržkone pristavil desetico. A kaj, ko v drugi sezoni (leto 2011) policijska drama postane skrajno neverjetna, na robu realizma, ki se pogreza v sfero domišljije, ter polna napačnih tolmačenj celote, ki zvodeni in v nebo vpijoče sklene, da nekoč skorumpirana policija postane angel v preobleki pravičnika. Junak, če hočeš. Druga sezona je namreč tako pregrešno skovana po principu švicarskega sira, da ji pač ne morem oprostiti vseh stranpoti in izrazito popačene slike, v kateri se znajdejo slabo izklesani liki, senzacionalističen scenarij, ki prikliče v spomin čezoceanske policijske procedure v najslabši možni luči (pomisli na nizkokalorična zadnja dejanja serijalke 24, ki je izgubila ves začetni zagon!), ter režijo, ki zvodeni nekje sredi dogajanja, ko se serija spremeni v stripovsko potegavščino, kjer policija postane superjunak, agresor pa antijunaško opremljen nepridiprav, ki ga moralna oporečnost naredi v ne-bodi-ga-treba kreaturo, polno stereotipnih pasti. Ne čudi me, da so nadaljevanje snemanja te serije preprosto prekinili – pa čeprav konec druge sezone ponuja nove nastavke in ideje, ki bi jih lahko rešili in bolje opremili v novonastali situaciji težko pričakovane tretje sezone. Pač. Pričakoval bi marsikaj drugega od idejnega vodje Oliviera Marchala, ki je nekoč nosil modro policijsko obleko, a jo obesil na klin, da si je lahko privoščil režijsko-scenaristično kariero, ki se je zdela tako obetavna in resno zastavljena. Zatorej pustimo drugi sezoni serije Braquo, da odide svojo pot v pozabo in se raje osredotočimo na bombni napad začetka, ki ga je ponudila prva sezona, ki je vsakega gledalca priklenila na sedež, mu odstrelila nekaj možganske skorje, ter domišljijo prepustila širokim pašnikom, kjer ne raste zelena trava in ne cvetijo bujne rožice, temveč se razprostira Pariz, ki ga v podobno surovem in nasilnem pedigreju prikaže le še veleuspešnica Engrenages (angleško - Spiral), ki bi morala postati rdeča nit ali referenčna točka vseh bodočih francoskih kriminalnih serij.
O vsem tem sem pisal že pred časom, kar pomeni, da se ponovno spopadamo z svetovno metropolo, tako romantično in ljubeznivo svetovljansko, da v svetu, ki mu vlada serija Braquo, postane prestolnica skorumpiranosti, tobačnega dima, ki se meša z opojnimi hlapi alkohola in droge, prepolna kriminalne dejavnosti, ki hodi z roko v roki s policijskimi preiskavami, ne nazadnje pa Pariz izgleda kot vojna cona, ki bo vsak čas eksplodirala v obraze svojih prenaseljenih četrti, antijunake (med njih lahko štejemo tako policijo kot zlikovce) pospremila v svež post-apokaliptičen scenarij, gledalca pa navdala z obupom in nihilizmom, ki mu je priča iz vsakodnevnih novic in smrtnih žrtev črne kronike. Policisti s svojimi discipliniranimi, napol vojaškimi akcijami nenehno hodijo po tanki liniji, ki loči zakon od kriminala in laži. To nevidno mejo večkrat celo prestopijo, saj nikoli zares ne veš, kdo je kriminalec, kdo pa tisti, ki naj bi nedolžne branil pred roko zla. Skorumpirani so vsi – pa naj se tega zavedajo ali pač ne. V nosu imajo preveč kokaina, da bi lahko razmišljali s trezno glavo, trupla pa se kopičijo kot po tekočem traku tovarne, ki proizvaja le smrt – in ne rešuje življenj. Policijska enota, slavna in nenadkriljiva v reševanju primerov, se namreč znajde sredi notranje preiskave, kar pomeni le eno – boj za obstanek in preživetje, v katerem tuje življenje, ki je ločeno od policijske celice, ne pomeni nič. Prav nič. Policijska enota se namreč bori, da bi dokazala svojo čistost in nedotaknjenost, a pri tem za seboj pušča toliko mrtvecev, da se lahko vprašaš, če se nisi pravkar znašel sredi Gaze ali Kabula, kjer vod smrti rešeta krive in nedolžne. Že sam naslov serije je dovolj zgovoren – v slangu namreč braquage pomeni rop ali izpeljano kriminalno akcijo, kar se povsem sklada z netipično, izrazito amerikanizirano podobo policije, ki se znajde sredi revolveraškega obračuna na Divjem zahodu. V tem je Braque zelo podobna ameriški nemoralni policijski drami The Shield (2002-2008), s katero si deli marsikatero podobnost. A če to postavim ob stran, lahko dodam, da izsiljevanje, ugrabitve, mučenja in umori delujejo bolj romaneskno, kot pa realistično. Na to me napeljuje tako stvarnost, ki jo serija prikazuje, kot očitna dvojnost, ki sproža empatijo. Znajdeš se celo v precepu, ki te nenehno nagovarja na misel, da je končno nastopil trenutek, ko začneš navijati za umazano policijo, po kateri si toliko časa pljuval in udrihal s svojim peresom ali tipkovnico. Hja, smešno, a resnično. Sploh v prikazu njihove surovosti na eni strani, ki se spoji s skorajda nedolžnim rokovanjem z bližnjimi na drugi – družino, otroci in partnerji. V tistem trenutku serija postane sentimentalna, a jo že v naslednjem kadru preseka kri, iztaknjeno oko, odrezana roka, pljunek kisline po telesu žrtve ali pač izstreljen naboj, ki ugasne še eno življenje. Bolj nasilne serije že dolgo nisem gledal, a to ni promocija za družbeno karakteristiko, ki smo ji vedno znova priča. Prej sanjava odslikava nečesa, kar te takoj opomni, da gledaš fikcijo – in ne realnost. Francoski crime-noir v najboljši podobi.
Tih Minh
Ker me v življenju še kako navdušuje odkrivanje svetovne filmske zgodovine od začetkov do današnjega dne, mi v roke redno sedejo celuloidni zakladi, katerih vrednost presega denarna bogastva. Gre pač za kulturno zapuščino in identiteto določenega naroda. In novo odkritje na obzorju je francoski režiser nemih filmov Louis Feuillade (1873-1925), ki danes velja za neprecenljiv dragulj polpretekle zgodovine filma te države. Režiser in scenarist, zaščitni znak ene največjih produkcijskih korporacij Gaumont, je naredil izredno veliko za popularizacijo filma v Franciji – predvsem v desetih in dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ni bil tako pionirski kot brata Lumiere, niti tako inovativen kot Abel Gance, kaj šele tako fantastičen kot Georges Méliès, a njegov pečat je še dandanes neizbrisljiv pri generacijah, ki so se učile pri nemem filmu in raziskovale originalne tehnične ter narativne zmožnosti začetkov te umetniške struje. Njegova filozofija je bila preprosta. Filmsko umetnost in sam medij je hotel izkoristiti predvsem za zabavo množic, saj ni podpiral ideje o art formi, ki bi pripadala elitni manjšini. S tem nočem reči, da je napovedal njegov preporod skozi naslednja desetletja, a bržkone lahko populistične nastavke odstranimo, ko spregovorimo o daljnosežni „posledicah“ (da ne rečem revolucijah, ki jih bo film zaznamoval skozi časovne cikle v prihodnosti), ki jih je s tem sprevidel. Če bi v tistem času obstajali multipleksi, kot jih poznamo danes, bi njegove filme zagotovo vrteli prav v prostorih obsežnih kompleksov kinodvoran – pa čeprav film, ki ga predstavljam tokrat skorajda presega mejo šestih ur. Louis Feuillade je bil namreč za časa svojega življenja izjemno produktiven. V skorajda dvajsetletni karieri je posnel več kot 700 filmov (veliko kratkih, nekaj tudi ob boku drugih avtorjev). Od leta 1914 je režiral več kot 80 filmov letno, kar je nepredstavljivo za današnje razmere, ko nekateri režiserji še za časa svojega življenja ne presežejo številke sedem. Bil je izjemno raznolik. Snemal je tako realistične drame, kot zgodovinske epe, največji slavo pa so mu prinese prav kriminalke. Prav on je bil eden najbolj zaslužnih, da je Francija dobila status filmske velesile, ki se je na vse pretege in načine upirala uvoznim artiklom, ki so polnili kinodvorane (predvsem seveda Hollywoodu).
In eden njegovih najbolj prepoznavnih izdelkov, prava maratonska mojstrovina filmske umetnosti, saj dosega – kot sem že zapisal – kar 6-urno minutažo, je multižanrski konglomerat Tih Minh (letnica 1918). Kopijo tega filma je skorajda nemogoče zaslediti, kaj šele videti v kinodvorani, saj je izjemno redko predvajan film – če printi že obstajajo, so v zelo slabem stanju. Film se ponaša z vsemi značilnostmi režiserjeve poetike – močni in izdelani liki, kompleksna zgodba, ki deluje kot uganka, nebrzdana akcija in vratolomne dirke z avtomobili, ostre in božanske lokacije, saj je vedno izbiral okolje, ki je bilo pisano na kožo samemu scenariju. Film je sicer brez prave zgodbe v narativnem pomenu te besede, saj ga sestavljajo predvsem vinjete, stisnjene skupaj v zelo zgoščeno celoto, kjer akcija sledi akciji, lov lovu, komičen vložek naslednjemu gegu, melodramatičen utrinek novi čustveni kataklizmi. Kar ga določa je neverjetna raznolikost likov, ki vedno znova menjavajo vloge in osebnosti, kar pomeni, da je lov vedno boljši od samega ulova. Tako za karakterje in igralce, kot za samega gledalca, ki je ves čas na trnih ob novih scenarističnih domislicah in zapletih. Liki namreč menjavajo vloge/osebnosti na dva načina. Prvič na podlagi zunanjega videza preko kostumov in make-upa, drugič pa preko različnih psihičnih stanj oziroma notranjega menjavanja vlog (npr. omedlevica, nezavest ali hipnoza). V središču same zgodbe je večni boj med dobrim in zlim. Med junaki/heroji in zlikovci/negativci. Ni le slika črno-bela, tudi liki so notranje črno-beli in živijo v črno-belem svetu. S tem hočem poudariti predvsem to, da so vloge točno določene – sploh kar se tiče pozitivnih in negativnih posameznikov. Za sivino ali razklanost tu ni prostora. Mogoče je zatorej film predhodnik Jamesa Bonda, saj je tako avanturističen, simfoničen in strasten kot agent 007, a dovolj zapleten in labirinten, da bi ga postavil ob bok novejši klasiki – Ruizovi Mysteries of Lisbon (2010). Da ne omenjam primerjavo z Batmanom in ostalimi stripovskimi (To mislim povsem resno!), ki bi se prav dobro znašli v žanrski zmešnjavi francoskih urbanih središč in ruralnih naselbin.
Tih Minh je tudi – kot že omenjeno – žanrsko izjemno pisan film. Komedija, akcija, kriminalka, drama in misterij se vsi znajdejo na razpotju, ko beseda nanese na njihovo odgovornost do same epske zasnove in pripovedi. Film namreč deluje kot dobro nadzorovan kaos, ki poskuša graditi na notranji celovitosti in redu. A na tej liniji poteka srdit boj za prevlado naključja ali urejenosti/domiselnosti. Režiser celoto večkrat prereže tudi z nadrealističnimi vložki in scenami, ki nam dajo misliti, da gledamo človeški film, z liki iz mesa in krvi, ki nagovarja sanje. V tistem času je film pač bil simbol za sanje. Še več. Ker film deluje kot puzzle, ki ga moraš šele sestaviti – ali bolje, nenadkriljiva uganka -, bi potreboval za njegovo razjasnitev psihoanalitika. Ne nazadnje v njem najdemo več referenc na psihologijo, psihoanalizo in duševno zdravje. Freud? Mogoče. Sploh, ko razumevanje človeške duše povežeš še z raziskovanjem učinkov droge. A bržkone je film primarno avantura. Pustolovščina, ki je neverjetno sodobna in aktualna tudi za današnji čas. Pa čeprav vsi vemo, kako velik odpor ima moderni človek (če ni ravno raziskovalec, analitik, umetnik, filmski kritik ali restavrator) do nemega filma. A Tih Minh preprosto potrka na zavest prihodnjih generacij. Človek z mnogimi maskami je prispodoba sodobnega moškega ali ženske, ki v življenju igra različen vloge, zamaskirani zlobneži (po naše kar teroristi, če vzamem jezik, ki nas določa v tem času in prostoru) so neposredno povezani s političnim življenjem, heroji pa vzamejo zakon in pravico v svoje roke. Da ne omenjam globalne paranoje, prve svetovne vojne, ki se lahko poveže s sodobnimi genocidi, tehnološko-znanstveno fantazijo ter teorijo zarote. Če to niso dobro znane problematike, potem mi v 21. stoletju živeti ni. Zimzelena mojstrovina za vse večne čase.
Hiša ogledal
Vse odkar sem videl zadnji Almodovarjev film The Skin I Live In (letnica 2011), sem se želel približati njegovemu poglavitnemu vplivu. Že res, da je film nastal po knjižni predlogi, a več kot očitno predstavlja posvetilo kultni francoski grozljivki Eyes Without a Face, ki jo je leta 1960 posnel Georges Franju. Almodovar je film preprosto moral videti, saj sta si preveč podobna v svoji zasnovi, da bi ju lahko z zamahom roke odpravil kot le bežen preblisk moje zdrave pameti. Če se ne motim, je njegov vpliv celo priznal v različnih intervjujih, ko je promoviral svoje avtorsko delo. A to ni vse. Omenjeni film je imel namreč daljnosežne „posledice“, saj je originalni pečat viden tudi, na primer, pri sodelovanju dvojca Hiroshi Teshigahara in Kôbô Abe (beri: The Face of Another (letnica 1966)) in mnogih drugih režiserjih, ki niso nujno žanrski filmarji. A tudi Eyes Without a Face, kakorkoli samosvoj in unikaten produkt svojega časa že je, ni brezmadežno spočet v vakuumu. Ne, sploh ne. Tudi nanj so vplivali predvsem klasiki zlate dobe hollywoodskega filma s Frankensteinom na čelu. Podobnost s to groteskno mojstrovino filmskega medija je več kot očitna, saj tudi Franju dokazuje, da združevanje duha nemškega ekspresionizma in grozljivke, tako značilne za to „gibanje“, lahko prinese rezultate, ki presegajo čas in prostor. Eyes Without a Face namreč svoje osnovno zanimanje uvrsti v medicinske eksperimente, napredek človeštva skozi raziskovanje znanosti in kritiko največje morije 20. stoletja. Osnovna zgodba se namreč vrti okoli zdravnika, katerega hči je v avtomobilski nesreči izgubila obraz. Ostale so le oči in iznakažena koža, ki jo iz angelske lepotice spreminja v grozljivi stvor. Monstrum, ki mu ni več živeti med normalnimi ljudmi. Zato jo zapre v svojo vilo na robu mesta, ugrabi nedolžna dekleta iz okolice in si izbere vlogo božanstva. Človeka, ki si domišlja, da je Bog, saj je nad človeškimi zakoni in zakoni narave. Človeka, ki s svojo roko poseže v vesolje in se poda v črno luknjo brez povratka. To ni pripoved o maščevanju in kazni, kot si je zgodbo zamislil Almodovar, temveč prikaz stranpoti človeške norosti, ki jo prav lucidnost glavnih likov, ki zavestno eksperimentirajo na človeškem telesu in ga spreminjajo v poskusnega zajčka, popelje v polje psihopatske temine razuma in podzavesti. V tem pogledu je nadrealistični element očitno prisoten (Un Chien Andalou?), človek kot najvišje bitje v naravnem ciklu razvoja, v svoji presoji nad vsem zemeljskim, pa prikliče v spomin Mengeleja in nacistična koncentracijska taborišča, ki so le dobro desetletje poprej plačala hud davek za človeško neuravnovešenost. Film razvije tudi tezo o človeški dvojnosti – vidnem in nevidnem. Maska na glavi zdravnikove hčere, ki ji lepota ni več dana, simbolizira različne vloge, ki jih človek igra v množici. Obraz in maska, ki si jo nadene, da bi ga družba sprejela. Resničnost in laž. Skozi to prispodobo Franju izpelje ideološko zasnovo o izgubi nedolžnosti, mačizmu in izkoriščanju žensk. To mu uspe s hitro montažo, ki stopnjuje napetost, množico grozljivih, izrazito nazornih scen, ki prvikrat zakrivajo, drugič pa odkrivajo človeško deformiranost, glasbo, ki sili v ospredje s svojo simfonično kvaliteto (da ne omenjam do kosti segajočega zvočnega dizajna krikov in blazne izrabe jezikovnih znakov), ter atmosferično režijo, ki vse stavi na osvetljavo, senčenje in poudarjanje noir efekta. Mojstrovina filmske umetnosti, ki še dandanes deluje kot alegorija na izgubljenost človeštva.
Francoski film Dear Prudence (letnica 2010, režija Rebecca Zlotowski) ne prinaša mladostniškega upora zaradi upora samega. Že dolgo nisem videl filma, kjer bi bila adolescenca tako osamljena v svojem prikazu dekleta, ki se sooča z izgubo. Smrt matere namreč deluje kot dvorezen meč, saj družina izgubi varnost, povezanost in središče, iz katerega izhaja vsa ljubezen in energija. Sploh, ko otroci odraščajo in iščejo svoj notranji glas, s katerim se sporazumevajo s svetom. Družina je kot vse kaže doživela tako hud udarec, da oče kratko malo odpotuje na službeno potovanje v Kanado, starejša sestra pa izgine neznano kam in se le vsake toliko časa oglasi z znamenjem življenja. Tako torej naslovna junakinja ostane sama. Niti ne polnoletna. Skozi dobro uro dolg film namreč sledimo njenemu blodnjaku bližnjih srečanj s prijatelji, občasnimi ljubezenskimi razmerji z naključnimi moškimi, ki nikoli ne prerastejo v zvezo, druženji na motorističnih srečanjih, ki predstavljajo rdečo nit navezovanja stikov z zunanjim svetom. Mogoče skozi pristni kontakt, mogoče le preko televizijskega sprejemnika, ki se zdi kot okno v svet. Ali pač zmontirano in lažnivo ogledalo družbe. Občutljivost teme je še toliko bolj nazorna, ker dekle svojo žalost utaplja v brezbrižnosti do okolice, neki vrsti egoizma, kjer samo sebe postavlja v središče zanimanja in opazovanja. Kot da bi z iskanjem pozornosti, na trenutke že škodoželjno odkritostjo v besednjaku, izražalo svojo nemoč. Nezmožnost žalovanja v odsotnosti ljubljenega. Vsi stiki, ki jih na tej poti naveže, so namreč površinski, bežni, samozavestno priviti na idejo izolacije, ki se barvito izpelje skozi oči tujca v tujem mestu. Mogoče ne tujca v pravem pomenu besede, temveč človeka, ki so mu medčloveški odnosi bolj tuji od nore zabave ali priložnostnega seksa. Vsakdo namreč žaluje na drugačen način. Nekateri ponotranjijo svoja čustva in niso zmožni žalosti izraziti preko solza ali gneva, drugi se celote lotijo na pozunanjen način in potrditev svojega žalovanja iščejo v svetu, ki jih obkroža. Prudence, ki jo odigra ena najbolj nadobudnih mladih igralk Lea Seydoux, pripada drugi vrsti, ki me privede do zaključka, da režiserka ne ustvari posplošene ideje o odraščanju in najstništvu, temveč dekle iz mesa in krvi, tridimenzionalni lik, ki čuti še premočno za svoje lastno dobro. Subtilen film, ki nikoli ne hiti ali odrezavo zapade v stereotipe, temveč si vzame čas pri prikazovanju sodobnega odtujevanja v urbanih okoljih in težavnega spoprijemanja z razpadom nekoč srečnega družinskega življenja. Izgubljeno otroštvo je zatorej še preveč podobno filmu Isild Le Besco – Demi-Tarif (letnica 2003).
Les Revenants
Če legendarni škotski post-rockerji Mogwai naredijo fantastično glasbo za kakšno serijo, je že to edinstven razlog, da si vizualni izdelek kratko malo ogledaš. O to ni edini razlog za hvalospev. Izjemna francoska nadaljevanka Les Revenants (letnica 2012), ki jo je po istoimenskem filmu iz leta 2004 ustvaril Canal+, je tako razburljiva v svoji grozeči atmosferiki in fantastiki, da na trenutke že meji na grozljivko, a to bržkone ni njena poglavitna značilnost. Prej bi rekel, da gre za človeško dramo zmešano s trilerjem, ki spregovori o onostranstvu in njegovi prisotnosti v tuzemskosti. Znanstvena fantastika namreč nima svojega mesta le v vesolju, lahko poskoči že na zemeljski obli, kjer mestece še vedno žaluje za svojimi bližnjimi, ki so v zadnjih desetletjih tragično preminuli. Zgodba se namreč vrača tudi v preteklost, ki se spoji s trenutkom tukaj in sedaj, ko se mrtveci vračajo med žive. Nihče se ni postaral, spomin jim ne seže niti do trenutka nesreče, ko so izgubili življenje. Njihovo zbližanje z družinami, ki še vedno negujejo spomin na njihovo prisotnost, je lahko srečno, šokantno ali žalostno. Živim je težko sprejeti dejstvo, da so njihovi bližnji ponovno del skupnosti, zatorej jih skrivajo pred občutljivi očmi meščanov, nekateri se celo pahnejo v smrt, ker ne zmorejo pogleda na žive mrtvece, drugi pa si življenje prilagodijo novim razmeram, ki so polne dvomov, ljubezni, nekajkrat pa se znajdejo na robu zanikanja oziroma nezmožnosti soočanja s stvarnostjo. Človeška podoba živih mrtvecev je namreč tako boleča in iskriva, da se zdijo veliko več kot le duhovi, ki trkajo na vest družin, ki so večinoma razpadle ali v bolečini nadaljevale ločeno življenje, sedaj pa si poskušajo na novo zgraditi smiselno in zgolj navidezno idilo, v katero vedno znova vstopajo dvomljivci, zavistneži, brezbožneži, serijski morilci, kanibali, ljubosumni policisti, ženske z videnji in zombiji, ki konec koncev zahtevajo svoje „sovrstnike“ nazaj.
Nesmrtnost se začne hitro oplajati z minljivostjo, rojstvo s smrtjo, zavedanje, da jih je med nami vedno več, pa poruši možnost kakšnega koli pobega iz mesteca, ki se ujame v časovno zanko, ki trpljenje in nezaupanje obesi na veliki zvon. To je nadaljevanka, ki se loti kulta zombijev na povsem nov način, saj se zdijo povsem podobni nam – živečim. Zatorej težko primerjam Les Revenants s katerokoli zombijado do sedaj (vzemi besedo zombijada zelo z rezervo, saj je to nekoliko posplošena verzija videnega, a še najbliže tistemu, kar si lahko predstavljamo pod besedno zvezo živi mrtveci). Sploh zato, ker ima nadaljevanka tudi družbeno-politični podton, ki je nezamenljiv in v nebo vpijoč. Komentira namreč stanje človeštva v današnjem času, hkrati pa se zdi še preveč osebno naravna v pogledu na intimne tragedije, ki bi morale ljudi povezati, a jih še bolj razdvajajo in izolirajo. Končna kataklizma je zatorej produkt človeškega delovanja in ne neke naravne nesreče, ki bi sprožila sod smodnika. Les Revenants poleg tega pogleda v globino človeškega žalovanja in dejstva, kako se spoprijemati z življenjsko potjo po tem. Po izgubi in postavljanju nagrobnika tistim, ki so bili del našega življenja, a so ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zapustili. Velikokrat pišem o teh stvareh, kar pomeni, da se moja misel lahko že podvaja. A to so teme, ki niso lokalnega ali nacionalnega značaja, temveč globalen pogled v psiho človeštva skozi univerzalnost misli. Življenje gre seveda naprej. A vprašanje obvisi v zraku. Kako bi vsak med nami ravnal, če bi lahko tiste, ki jih je ljubil, ponovno obudil med žive? Kaj bi se zgodilo, če bi nekoč našli serum, ki bi pripeljal do nesmrtnosti? Živih mrtvecev namreč ni mogoče ubiti, tako kot ni mogoče ubiti spomina na bližnje. So del nas – v človeški podobi ali v vseh slikarijah, ki krasijo zidove udobnih domačij. Zatorej se lahko vprašam, kam bi nesmrtnost sploh vodila. V prenaseljenost? V uničenje matere Zemlje? V nove kuge novega tisočletja? Narava je pač selektivna. Skrbi za to, da Zemlja ni prenasičena. Vrste izumirajo, nikomur ni prizaneseno. Niti ljudem, ki dandanes živijo daljša življenja kot kdajkoli do sedaj. Vse s pomočjo znanosti, napredka in medicine. Ko tvoj čas nastopi, moraš oditi. Moraš napraviti prostor za novo rojstvo. Vsaki smrti namreč sledi novo življenje. Pa čeprav osebno ne verjamem v reinkarnacijo. A ta beseda ni bistvo te nadaljevanka. Ne. Bistvo se skriva v ljudeh, ki se vračajo isti, nedotaknjeni, z namenom, da življenje nadaljujejo tam, kjer so ga zapustili. Tako kot to poskušajo vsi tisti, ki so ostali za njimi.
Spiral
Se kdaj vprašaš, zakaj naše televizijske hiše (sploh komercialne!) predvajajo le ameriške nadaljevanke in serije (mogoče je le nacionalna televizija občasna izjema)? Mogoče vsi kupujejo iste komplete serij, slovenske gospodinje in delavci pa morajo „požreti“ vse in se ves ta čas poneumljati ob amerikanizaciji naših malih zaslonov. Lahko se vprašam, zakaj je večina najbolj uspešnih ameriških serij pravzaprav predelanih verzij neke druge uspešnice nekega drugega naroda. The Killing se ponaša z dansko etiketo, Homeland z izraelsko in še vrsto drugih primerov bi lahko našel, ko se pogajam za sorazmerno prekoračitev televizijskih terminov, ki bržkone podcenjujejo povprečnega slovenskega gledalca. Še več. Zakaj na naših malih zaslonih nikoli ne najdemo kakšne priznane evropske produkcije, ki v ničemer ne zaostaja za ameriškimi. Mnogokrat jo celo prekaša po originalnosti in inovativnosti. In tu ne mislim le na angleško ali skandinavsko produkcijo. Tudi francoska televizija lahko ponudi nekaj, kar bi bilo zanimivo tako za širšo javnost kot tudi za vse ljubitelje umetniškega vtisa, ki ga lahko zapusti poučna in nalezljiva televizijska serija. Prav to je neverjetna in skrajno napeta policijska nadaljevanka Spiral (v francoščini Engrenages, začela se je leta 2005, predvaja pa jo Canal+), ki se je do letošnjega leta odvrtela v treh sezonah, četrta pa je bila predvajana na francoski televiziji pred dvema mesecema (še nekaj časa bomo morali počakati, da jo prevzame angleški BBC in ustvari verzijo z angleškimi podnapisi). A čakanje sem si olajšal v dobri družbi s prvimi tremi sezonami, ki pričajo, da boljše policijske noir pojedine na malih ekranih – vsaj v Evropi – že dolgo ni bilo. Če postavim ob stran vedno preverjene skandinavske nadaljevanke in serije, jim prav Spiral dela največjo možno konkurenco s svojo temačno, skorajda nihilistično atmosfero, brezupnimi zaključki, saj se nobena od sezon ne zaključni s srečnim koncem (lahko bi šel tako daleč, da bi rekel, da zlo v človeku vedno znova zmaga), labilnimi liki, ki premagujejo svojo slabo vest in hodijo brezbožno pot med dobrim ter zlim, preiskavami, ki se skorajda vedno končajo tragično (če ne tragično, pa vsaj brezbarvno v boju belega in črnega, kar pomeni, da zmaga sivina kompromisa in podkupljivosti), ter vsesplošnim občutkom realizma in naturalizma, kar dela to serijo še preblizu stvarnosti, kjer se pravica in resnica vedno znova izmikata tistim, ki odločajo o usodi nedolžnih in pokvarjenih.
V središču francoske kriminalne serije Spiral je več junakov (mogoče je bolje, če vsem po malem rečem tudi antijunaki, včasih celo antagonisti). Policijska preiskovalka, ki je poročena s svojo službo, večino časa ne najde načina, kako navezati stik s sočlovekom, moške menjava kot spodnje perilo, kar pomeni, da se nikoli zares ne ustali, poleg tega pa je podvržena malim zmotam skorajšnjega duševnega zloma, saj ji primeri več kot očitno motijo spanec in se prikazujejo kot dnevne in nočne more. Sledi ji njen sodelavec, sprva skorumpirani policist, ki se zateka v blaženo stanje drog, čudne posle in v postelje prostitutk, a skozi drugo in tretjo sezono le najde pot pravičnika, ki ga njegova naivnost skorajda stane prostosti in oboževane „značke“. Prav nič manj ni tragičen lik državnega tožilca, ki med vsemi junaki (prav on je še najbližje pravičnosti in inteligenci heroja, ki se postavi v bran ljudem – naj bodo nedolžni ali krivi) doživi največjo možnost degradacije in ponižanja, saj se v političnih in notranjih spletkah znajde v navzkrižju z interesi moči in odločanja, kar ga stane njegovega poklica, kar pomeni, da prestopi med odvetnike in brani tiste, ki jih je prej preganjal. Denar in prevlada nadzorujeta tudi misli nadute in vase zagledane advokatke, ki je med vsemi liki najbrž najbolj pokvarjena in zbegana osebnost, saj zmaguje z vsemi možnimi prevarami, naročanji umorov in trenji, kar povzroči izgubo človekove duše, ki se prodaja kot kurba na tržnici. Naposled pa je tu še sodnik, ki se ne more ločiti od svojega delavnega mesta, pravičen in razsoden, a njegovo življenje je le prazno tavanje med primeri, kar povzroči ne le izgubo večne ljubezni, temveč tudi izprašan ponos, ki se izniči ob goloti, ki preči pot popolne moralne skesanosti. Prav naštete osebnosti – poleg vrste skrajno oporečnih stranskih likov – tvorijo ogrodje policijskih in sodnih preiskav, ki se vrtijo kot dobro naoljen in utečen mlin (vsaj navidezno), ki pa vedno znova prispe do točke, ko prevare, kesanje, spori in proceduralne napake sprožijo ugibanja in dvome o delovanju sodnih aparatov in sistema, ki ga tvorijo možje v modrem. Vsaka sezona namreč že v začetku izpostavi poglaviten primer, ki okupira večino preiskovanja, a mu hkrati doda še vrsto drugih „raziskav“, ki se povezujejo v zaključeno celoto in vplivajo na vprašanja ter odgovore osrednje tematske osnove. Kar posledično pomeni, da je v vsaki sezoni določen lik bolj ali manj izpostavljen, pogleda na površje in izriše svoje osebno življenje ter psihološki oris duševnega stanja, ki se z vsakim novim korak ruši in predstavlja milni mehurček ali utvaro, ki jo junaki/antijunaki živijo, ko se soočajo s kriminalom, zlorabami, pedofilijo, nasiljem nad ženskami, prostitucijo, preprodajo drog, politično korupcijo, spolnimi škandali, serijskimi morilci in podobnimi temami, ki črpajo svojo snovnost iz resničnega življenja. Paris kot novi New York. Prav nič romantičen. Zbegan, prežet z monokromnimi podobami, drvečo kamero iz roke, podtaljem, ki hrepeni po krvi in pokvarjenosti človeškega duha, izžetimi telesi podanikov ter utopično predstavo velemesta, ki kriči le eno – na pomoč.
Prav atmosfera in občutja, ki jih sprožajo trenja v medosebnih odnosih, so tisto, kar to serijo dela nadpovprečno. Psihološki profil prevlada nad samo akcijo, kar pa ne pomeni, da pozablja na zvrhano mero napetosti in zanimivega prikaza delovanja kriminalnih preiskav, ki se v marsičem ločijo od njihovih kolegov na drugi strani Atlantika. Hierarhija sodnih sistemov in tesno sodelovanje sodstva s policijo je tisto, kar buri duhove, ko se sprašujemo o predsodkih, vmešavanju politike, anonimnih prijavah in avtonomijo tistih, ki bi v prvi meri morali ostati javni uslužbenci. Mogoče se predajam dvomu in kresanju lastnih mnenj, a najbližji primerjavi bi bili prav danska uspešnica Forbrydelsen (po domače The Killing) in ena najboljših kriminalnih serij vseh časov – HBO-jeva The Wire. Z njima si namreč Spiral deli kritiko ustaljenih politično-družbeno-socialnih trendov ter svet kriminala in pravice, ki sta si včasih bližje, kot bi si upali priznati. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da policija in sodni sistemi velikokrat delujejo na principu metanja polen pod noge, kar onemogoča njihovo delovanje oziroma ojača vpliv interesnih skupin, ki igrajo dvojno vlogo in postavljajo vprašanja dvojne morale. Višje kot sežeš, hitreje krvniki in kriminalci (politični, korporativni itd,) pobegnejo pred roko pravice. Prav zato je Spiral tako močan v prikazu nemoči „pešakov“ in „vojakov“, ter prevlade „generalov“ in njihovih „oprod“. Vsem pa je skupno, da živijo v svetu, ki mu vlada kriminal in korupcija, brutalno nasilje, ki ga serija še prevečkrat prikaže zelo nazorno, pa si z njima podaja roke. Roka roko umije. Naj kar priznam – najbrž najboljša kriminalna serija tega dela Evrope.
