People who live with songs like river in their heart
Začetek aprila bo za ljubitelje korejskega filma še posebej zanimiv. V Cankarjevem domu v Ljubljani bo namreč potekala retrospektiva sodobnega korejskega filma, ki se ima zgoditi med 6. in 15. aprilom 2012. Vsekakor pohvalen dogodek, ki pa ima svoje pomanjkljivosti. Če gledam iz povsem osebnega in subjektivnega stališča, me zmoti že to, da sem skorajda vse filme – z izjemo enega naslova – že videl. A to sem v srcu pričakoval še preden se je program razgrnil mojim očem. Objektivno gledano pa so nekateri pomembni avtorji preprosto prezrti. Še več. Lepa količina filmov že uveljavljenih režiserjev je bila na naših televizijskih ekranih ali na platnih kinodvoran že prikazana, kar lahko pomeni le to, da bodo dvorane simptomatično prazne. Škoda. Kako lahko sestaviš program in v njega umestiš npr. filme Stari, Shiri, Zgodba o dveh sestrah in Pomlad, poletje, jesen, zima… in pomlad, ko pa so to – hja, že vrabci čivkajo – evergreeni in stebri korejskega filma, ki jih je videla še čistilka v moji prejšnji službi. Seveda karikiram, a nisem daleč od resnice, saj je korejski film moja velika strast in platforma, ki jo zelo dobro poznam. Pač. Verjamem, da Cankarjev dom nima denarja, da bi iz malhe bogate zapuščine sodobnega korejskega filma potegnil kakšne adute in ogrel srca ljubiteljev filma, saj je neodvisna in mainstream produkcija v Južni Koreji vsako leto polna biserov, ki jih ni najlaže najti – razen, če nisi pripet na splet in raziskuješ po svojih močeh. Res je prava škoda, da korejskega filma v naših kinematografih ne vidi bolj pogosto. In prav v tem vidim pozitivno stran te retrospektive, ki vsaj z nečim nakaže, da ni pozabila na ljubitelje azijskega filma – čeprav bi to morala storiti večkrat in kontinuirano. O reprezentativnosti naslovov ne bom razglabljal, saj to seveda osebna odločitev vsakega posameznega selektorja, a dejstvo ostaja, da bomo morali najbrž še dolgo čakati, da bo tudi naša prestolnica naklonjena tistim kinematografijam, ki v svetu nekaj štejejo – in Južna Koreja je ta status v zadnjih desetletjih bržkone pridobila in se ustoličila kot jedro oziroma središče inventivne in razburljive filmske produkcije. Pijem na še več podobnih priložnosti. Upam, da brez cmoka v grlu.
In prav zaradi te priložnosti, navedene v začetku mojega zapisa, se tokrat utapljam v svežih korejskih pridobitvah moje filmske zakladnice. Najprej s filmom, ki je zapustil neizbrisljiv pečat. Jung-bum Park je bil še nedolgo nazaj asistent režije pri čislanemu avtorju Lee Chang-dongu (pomagal je pri mojstrovini Poetry – že zapisana slava na tem blogu), ki ga je priučil posla na najbolj suveren način. Delovanje znotraj sistema ali na obrobju – nič ne de. Dovolj je že udarni prvenec, ki te hitro zapiše v anale korejskega filma. In prav to je film The Journals of Musan (letnica 2010), ki bi ga lahko označil za strel v glavo, a bi mu še vedno delal krivico. Tudi Jung-bum Park, ki je med drugim odigral tudi glavno vlogo, se ne more upreti skušnjavi, ki ga veže na krhek odnos med Južno in Severno Korejo. Večni konflikt, ki se ga z leti korejski režiserji lotevajo na zelo pretanjene in neposredne načine. O tej problematiki sem že neštetokrat pisal na tem blogu, a bom kot vse kaže še moral preliti veliko črnila preden se bosta državi bratsko združili. To se najverjetneje ne bo zgodilo nikoli, a dejstvo ostaja, da ima mladež v Južni Koreji že precejšen odpor do zamer, s katerimi jih polnijo staroselci in nestrpna oblast. Kritika omenjenega problema se nenehno kaže skozi filme, ki so najlažji primer nestrinjanja z netenjem spora, ki upam da nekoč ne bo spet ustvaril nove vojne. A Jung-bum Park ni zrasel na bombastičnih parolah in sovražnem govoru, saj je njegov film intimen portret posameznikovega boja z mlini na veter. Ali bolje – emigracije se loteva povsem nepristransko in s polno paro, ki jo diha vlak, ki bo ravno iztiril. Glavni junak je namreč prebežnik, ki že nekaj mesecev živi trdo in brezkompromisno življenje na ulicah Seula. Ker je njegov osebni dokument zaznamovan z rdečo barvo, ne more dobiti dostojne službe, ki bi mu prihranila nenehno poniževanje s strani slabo plačanih priložnostnih del, ki iz njega delajo še eno očitno žrtev kapitalistične logike. Nenazadnje ima lase počesane v stilu 50-ih, oblečen je kot petični kmet, samozavest pa deluje na navoju razžaljenega in uničenega posameznika. Vsaj kamuflaža in podrejanje okolici bi mu koristila. Še več – poniževanje se zdi kot neskončna vožnja s ponorelim konjem po vaških ulicah, ki jih je zapustil za seboj. Ljudje še s svojim prijateljem psom delajo lepše kot z njim. In kaj stori on? Nič lažjega. Zapre se v svoj mali svet in prenaša tako udarce kot žaljivke. Prenaša licemarstvo družbe in sočloveka. Celo cerkev mu za trenutek zapre oči in ga spremeni v verujočo razvalino, ki lahko na karaokah poje le pobožne napeve. Ženske se mu smejijo, prijatelj se mu posmehuje, delodajalec ga označi za zgubo, konkurenca pa ga pretepa na vsakem koraku. Na koncu se sicer upre, a tudi to ima svojo ceno, saj pokončna drža pobere svoj davek. A film ni le paleta človeškega poniževanja in prejemanja udarcev. Ne. Mogočno se postavi na stran priseljencev in postavlja pomembna vprašanja na temo emigracije. Hkrati nastavi zrcalo slepečemu sodobnemu pehanju za denarjem in lahkim zaslužkom. Nenazadnje pa govori o večni osamljenosti modernega človeka – bolezni, ki je postala kuga razvitega zahodnega sveta. A glavnega junaka bi lahko preslikali tudi v naše realnosti, saj emigracija ne zadeva le Južne Koreje. Huh. Seveda da ne. Junak bila lahko bil tudi južnjak na delu v Sloveniji, afriški priseljenec, ki je zbežal v Francijo ali pač Mehičan, ki se podaja na sever v iskanju obljubljene dežele. Podobnih primerov je več kot dovolj, vsi pa odzvanjajo v glavi. Tudi v moji „kokošji“ deželi se namreč ne cedita med in mleko, temveč izkoriščanje, ki se mu tuja delovna sila, omejena na najnižja in najbolj ponižujoča dela, ne more izogniti. A tu pride v igro vprašanje svobode, ponosa, tradicije, potrošništva, praznih idealov in uničujoče vere, ki humanost puščajo za seboj. Sijajen film, ki deluje kot tempirana bomba, ki bo vsak čas eksplodirala v obraz oblastnikov.
Obraz posameznika, ujetega v uničujoče mehanizme lastne usode in napačnih življenjskih odločitev, pa slika tudi film Re-encounter (letnica 2010, režija Min Yong Keun). Tokrat bomo problem emigracije pustili ob strani in se osredotočili na še en pereč problem, ki zaznamuje življenje slehernika, ki mu rodna mati in oče obrneta hrbet. Seveda gre za vprašanja posvojitve otroka, ki na človeku – tako staršu kot posvojencu – pusti globoke rane in neizbrisljiv pečat. Tema, ki mi je zelo domača, ko se spomnim zgodovine lastne družine, saj deluje še toliko bolj v mejah občutljivosti in nenapovedanega zanosa (sic!). Film se teme loti tako kot bi pričakovali – brez obtoževanja in s subtilnim orisom vpletenih mrežastih likov. Prav zato ne preseneča, da je zgodba zapletena in prepletena z nizom medvrstičnih pomenov. Usoda se riše odmaknjena od posameznikove proste izbire in svobodne volje. Pravzaprav izpeta iz človekove možnosti odločanja in sprejemanja lastnih odločitev. Nekatera življenja to pokoplje pod pepelom obžalovanja, druga vzdigne v upanju, da so svoje stranpoti zakopali globoko v dno duše. Prvi je on, druga je ona. Dokler se ne srečata se življenja vijejo po ustaljenih tirih vsakdana, ki pa jih razmeji usodna odločitev, ki se je zdela stvar preteklosti. Ona skrbi za pobegle in brezdomne pse – kot da bi skrbela za svojega izgubljenega otroka. On se zavije v skrivnost in laži, ki jamo brez dna kopljejo še globlje kot bi si to lahko zamislil. Njuno ponovno snidenje je preplet žaljivih besed, jeze in odpora, ki njune mladostne ljubezni nikoli ne bo povrnilo v svoje prvotno stanje. A ko le za hip pogledaš v brezno preteklosti, se rane spet odprejo, vprašanje izgubljenega otroka, predanega v posvojitev, pa postanejo aktualna tema, na kateri tli bolečina in izgubljeni deli lastne osebnosti. Mogoče se moje besede zazdijo zmetane vkup v žalostnih verzov pesmi, a labirint nekoč izgubljenih, sedaj pa ponovno najdenih čustev spreminja film v osebno dramo in dramatično melodramo. Brez obsojanja vpletenih likov, zato pa s toliko večjim tragičnim podtonom, ki ne prinaša pričakovane sprave ali lahkega zaključka. Daleč od tega. Oči se pač odprejo šele takrat, ko on pogleda naprej v daljavo, ona pa iz vzvratnega ogledala usmeri svoj pogled daleč nazaj. Občutljiva tema, ki zahteva režiserjeve rokavice in občutljiv igralski kader. Vsega tega pa je film Re-encounter prepoln od začetka do konca.
Za konec pa se ustavimo še pri omnibusu različnih režiserjev. Lani je namreč luč dneva ugledal nov del serijalke If You Were Me 5, ki se že skorajda desetletje ukvarja s problemom človekovih pravic. Včasih se pomembne teme lotijo uveljavljeni režiserji, drugič spet „zelenci“ - a vsi imajo veliko povedati o bolečih zgodbah posameznika. Ok. Moram priznati, da sem zadnji dve ediciji prezrl, a uvodna dva dela sta mi še kako ostala v spominu s svojim globokim rezom v družbeno tkivo in občutljivo klimo. Peti del serije If You Were Me ni pretirano drugačen od tistega, kar pričakujemo. Osnovne človekove pravice so pač tisto, kar bode v oči po vsem svetu, njihovo nespoštovanje pa krade prislove humanističnemu pogledu na svet. Tokrat so v ospredju predvsem teme emigracije in tuje delavne sile, kar je kot vse kaže rdeča nit tokratnega bloga. Pa naj bo to zgodba o severnokorejskih emigrantih, ki se bojujejo z revščino in predsodki na svojstven način ali pač pripoved o prezrtih dušah iz Mongolije in Filipinov. Prav del, ki prikazuje sobarico iz Mongolije, ki poskuša pomagati ne le svoji družini, temveč v kali zatreti poniževanje žensk, je eden najmočnejših kosov celuloida celotnega omnibusa. Temačen, a hkrati srborito optimističen prispevek, ki utrjuje razmišljanje o ženski kot stebru družbe in močnejšem ter razumnem delu sodobnega sveta. A kljub temu prevlada občutek, da so se korejski režiserji problema emigracije lotili na več ali manj lahkoten način – brez prave kritične drže. Zato pa izstopata dva kratka filma, ki se odmakneta od prevladujoče teme petega dela nadaljevanke If You Were Me. Občutek ostaja, da so tokrat v ospredju predvsem ženski liki in njihov boj – bodisi za preživetje, enakopravnost ali v bitki med spoloma. V žilo udari prispevek, ki govori o nadlegovanju na delavnem mestu in posilstvu, saj ponižanje ne pozna meja, ko močnejši prevlada nad šibkejšim. Še bolj pa kladivo useka po nakovalu, ko se omnibus sklene z zgodbo o ženski, ki zaradi stresa in ropa doživi splav v bolnišnici, ki ne prevzame nobene odgovornosti za svoje početje in žrtev spremeni v popolnega mučenika. Še več – omadežuje njen ogled v reševanju svoje javne podobe. Tisti, ki izgubijo vse in so zadnji na vrsti pri zdravniški ali socialni oskrbi bodo itak najlepši primer za razpelo na križu. Vsekakor dobrodošla serija, ki deluje po načelu, da govora o človekovih pravicah nikoli ni dovolj.
